Kralj vseh bolezni

»O raku po navadi razmišljamo kot o 'sodobni' bolezni, ker so prispodobe v zvezi z njim tako sodobne. Gre za bolezen pretirane proizvodnje, eksplozivne rasti, za neustavljivo razraščanje, rast, ki je zapadla v brezno brez nadzora. Sodobna biologija nas spodbuja, da si celice predstavljamo kot molekularne stroje. In rak je stroj, ki ne more več preklicati prvotnega ukaza (po rasti) in se torej sprevrže v neuničljiv avtomat, ki poganja samega sebe. Pojmovanje raka kot bolezni, ki paradigmatsko spada v 20. stoletje, spominja na neko drugo bolezen – kot je Susan Sontag zelo nazorno opisala v svoji knjigi Bolezen kot metafora – ki je bila nekoč zaščitni znak neke druge dobe: na tuberkulozo v 19. stoletju. Obe bolezni, kot pronicljivo piše Sontagova, sta podobno 'obsceni v prvotnem pomenu besede: zlovešči, sramotni in odvratni za čute'. Obe iz človeka posrkata vitalnost, obe vodita v srečanje s smrtjo, tako da bolezen v obeh primerih bolj kot smrt opredeljuje umiranje … Pri pisanju te knjige sem si projekt zamislil kot 'zgodovino' raka. Toda vse bolj neizbežno sem dobival občutek, kot da pišem o nekom, ne pa o nečem. Moj subjekt se je iz dneva v dan spreminjal v nekaj, kar je bilo podobno individuumu – skrivnostni, čeprav nekoliko blazni podobi v ogledalu. Torej nisem pisal medicinske zgodovine bolezni, temveč nekaj bolj osebnega, globljega: njeno biografijo.«

In tako se ta knjiga tudi bere – kot napeta in razgibana biografija. Sam sem jo začel brati na morju, v borovi senci in ves čas doživljal živo nasprotje tistega zdravega ambienta in »biografije«, ki sem jo bral. Branja nisem dokončal in sem ga nadaljeval šele pozno jeseni, a se mi zdi, kot da prekinitve ni bilo. Zgodba raka je stara vsaj 4500 let in čisto nič ne zastara. Že od začetka branja pa me spremlja tudi citat, ki ga je avtor, v Indiji rojeni ameriški onkolog Siddhartha Mukherjee postavil na začetek svoje knjige, za moto. Vzel ga je iz zgoraj omenjene knjige Susan Sontag. »Bolezen je nočna plat življenja, zahtevnejše državljanstvo. Vsakdo, ki se rodi, dobi dvojno državljanstvo – v kraljestvu zdravih in kraljestvu bolnih. Čeprav bi raje upodabljali le svetli potni list, se moramo slej ko prej vsi vsaj za nekaj časa poistovetiti z državljanstvom onega drugega kraja.« Sprašujem se, ali tisti, ki sami še niso bili v kraljestvu bolnih, sploh razumejo, za kaj gre. In ali tisti, ki (še) nismo zboleli za tako »kraljevsko« boleznijo, kot je rak, sploh dojamemo, kako huda je?