Vročekrvna ulica in ogenj groze

Med knjigami v moji domači knjižnici je mogoče najti tudi knjigo, ki bi je bili veseli v vsakem antikvariatu. Na naslovnici, ki jo je naredila slikarka Bara Remec, piše samo Balantič. Knjigo je davnega leta 1956, ko se niti jaz še nisem rodil, izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, pesmi v njej pa je izbral in uredil Tine Debeljak. V dar sem jo dobil od njegovega istoimenskega sina. France Balantič in Tine Debeljak sta dve najbolj značilni zamolčani imeni v naši polpretekli zgodovini, ki jo zdaj vsi, bolj ali manj poznamo z dveh različnih strani. Nekoč so nas v šolah učili samo o eni strani, kasneje, s propadom enostrankarskega sistema in ponovno vzpostavitvijo demokracije, pa smo predvsem po zaslugi množičnih medijev dobili možnost pogleda nanjo še z druge strani. Predvsem tiste, ki se je po vojni morala umakniti v zdomstvo, večinoma v Argentino.

Podobno kot si je ena stran za svojega mučenika izbrala Karla Destovnika Kajuha, so si tisti onkraj luže izbrali Franceta Balantiča. Toliko bolj, ker je bila njegova smrt res literarna. Ko odpremo argentinsko Balantičevo knjigo, po uvodni študiji Tineta Debeljaka pridemo do naslova zbirke – V ognju groze plapolam in seveda na pesem, ki se začne z verzom »Goreti hočem sebi, novim dnevom!« Na koncu knjige Stanko Tomažič poda še opis pesnikove smrti. Balantič je namreč leta 1943 s svojimi vojaki pred Tomšičevo brigado do konca branil domobransko postojanko v Grahovem. Ker se niso hoteli predati, so jo napadalci zažgali in pesnik je v njej zgorel. Pet dni po smrti bi dopolnil 22 let.

Slovenska literarna zgodovina je že zdavnaj tako Franceta Balantiča kot Tineta Debeljaka vključila v svojo dediščino in pri obeh ceni njune vrednote, predvsem njun dragocen prispevek k naši narodni zavesti. Toda več kot 70 let po Balantičevi smrti se še najdejo ljudje, ki ne mislijo tako. Ko so sredi maja v Kamniku, kjer se je leta 1921 rodil, po njem poimenovali knjižnico, se je dvignil del občanov in nenadoma na dan spet začel vleči zamere iz preteklosti. Peticijo proti poimenovanju naj bi podpisalo že več kot 600 ljudi, pri tem pa je treba dodati, da poimenovanju ni nasprotoval niti eden od občinskih svetnikov. Tudi župan Marjan Šarec je poudaril, da se je politika pri tem preimenovanju poenotila.

V teh dneh Janez Pipan v Ljubljani pripravlja uprizoritev dela Glad norveškega pisatelja in nobelovca Knuta Hamsuna, ki ima v svoji biografiji zabeleženo tudi, da je sodeloval z nacisti in bil leta 1943, se pravi tedaj, ko je umrl Balantič, edini človek na svetu, ki si je na nekem sestanku upal vpiti na firerja. Tudi Hamsuna je zgodovina že zdavnaj umestila v vrste pomembnih literatov. Zato je verjetno tudi pri nas že čas, da preslišimo obračune na ulicah. Navsezadnje so bili v Kamniku občinski svetniki izvoljeni na poštenih in demokratičnih volitvah in so v tem mandatu oni glasniki ljudstva. Če bodo v vrhu mesta raje poslušali jezne občane, potem je najbolje, da volitve kar ukinejo.