Zmota

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 12. junij 2015 / 13:15

Bog odpusti, trapi, 2. del

... »Odpeljali smo se malodane v središče mesta, v neko staro hišo, ki me je odbila v trenutku, ko sem stopila skozi vrata. Dvigala ni bilo, le kamnite in zelo zlizane stopnice so vodile v tretje nadstropje. Kako mi jih je uspelo premagati, še danes ne vem. Bila sem na smrt utrujena, žejna in oči so mi kar same lezle skupaj.«

Lea se je srečanja z ženskama, ki sicer nista znali besedice slovensko, zelo razveselila. Ko so bile same, se niso dosti pogovarjale, toliko pa, da je dojela, da bosta ob njej, ko bo rojevala. Tega se je zelo ustrašila. Bila je prepričana, da bo šla, ko bo napočil čas, v porodnišnico. Misel, da bo v kočljivih trenutkih brez zdravniške pomoči, se ji je zdela grozljiva.

A je njen s povsem mirnim glasom določil, da bo tako, kot on misli, da je prav.

»Moje ženske ne bo nihče šlatal. Nihče!« je še pribil in nihče se mu ni drznil ugovarjati.

Lea je rodila kakšen teden zatem, ko sta se preselila. Na srečo je bil porod hiter in že po nekaj popadkih je otrok zajokal. Hvala bogu – bil je sin! Kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če bi bila hči!

»Otroka je vzela v naročje njegova sestra, ga objemala in stiskala k sebi. Bilo jo je res ganljivo gledati. Če sem iskrena, sem imela do novorojenčka mešana čustva. Bila sem še premlada, da bi se zavedala materinstva. Nič nisem nasprotovala, ko sta se ga polastili njegovi sorodnici. Vse, kar sem si želela, je bilo, da se odpočijem in da neham krvaveti. Ženski sta mi otroka prinesli le tedaj, ko ga je bilo treba nahraniti. Silili sta me, da veliko jem in še več pijem. Nenehno sta mi dopovedovali, da bom sicer ostala brez mleka. Bilo mi je vseeno. V omari je prejšnji lastnik pustil kar nekaj metrov knjig, ki sem jih v urah osamljenosti začela strastno prebirati. Ko je prišel domov on, so se usedli k večerji, mene so poklicali šele potem, ko so se sami najedli. V skupnem gospodinjstvu smo bili že skoraj pet mesecev in nič ni kazalo, da se bosta ženski vrnili domov. Fantka, ki sta mu dali neko čudno ime, sta vedno bolj navezovali nase. Nekoč mi reče on, da ga bosta odnesli pokazat še sorodnikom. Skomignila sem z rameni, saj sem bila prepričana, da se bosta čez kakšen teden ali dva vrnili. A se to ni zgodilo. Minilo je leto, o mojem otroku pa ni bilo ne duha ne sluha. Vprašala sem ga, kje je, da ga želim nazaj. Nisem še spregovorila zadnje besede, ko je stegnil roko in me z vso močjo udaril čez usta. Dva zoba sta mi odletela, tretji se je samo nalomil. Ne vem, koliko časa sem bila brez zavesti, ko sem prišla k sebi, mi je povedal, da je otrok njegov in da pripada družini. Ne meni. Zgrozila sem se. Pa ne toliko nad njim kot nad svojo popustljivostjo. Začela sem si očitati, sama sebi sem se gnusila, ker sem dopustila, da so z menoj počeli, kar jim je padlo na pamet. Zatekla sem se na stranišče, kjer sem razmišljala o tem, da bi ga prijavila policiji. A kako? Ven nisem smela, telefona v stanovanju ni bilo, ves čas pa sem imela sosede na sumu, da na skrivaj pazijo name, medtem ko je bil on na gradbišču. Ko sem ga enkrat drugič na kolenih prosila vsaj za sinovo fotografijo, me je začudeno pogledal, češ kakšnega sina. Skoraj me je kap. Začel mi je govoriti, da sem bila sicer res noseča, a da sem splavila. Da se mi je pozneje zmešalo. Da ne vem, pri čem sem. To je bilo res, niti približno se mi ni sanjalo, ne koliko sem stara, ne katero leto je teklo. V tistih mesecih sem se postara za sto let. V rokah nisem imela nobenega dokaza – ničesar. Trajalo je več kot dve leti, da sem prišla k sebi. Kolikokrat sem bila vmes tepena, ne vem več. Nisem štela. Čas se je zaradi ždenja med štirimi stenami spremenil v eno samo neprepoznavno črto. Spominjam se, bilo je okoli božiča, zdi se mi, da smo prvič praznovali božične praznike. Odločil se je, da gre za štirinajst dni na obisk k svojim. Nakupil je malo več hrane in preden je za seboj zaklenil vrata, mi je zagrozil, da me bo ubil, če uidem. Že zarana me je vsaj dvakrat zelo grobo prisilil v spolne odnose, tudi analno. Krvavela sem, bila sem zelo slabotna, brez volje. Bil je povsem prepričan, da je iz mene naredil sužnjo, da si ne bom upala ugovarjati, kaj šele zbežati. Na božični večer sem skozi priprto okno poslušala radio, ki ga je nekdo na ves glas navijal iz hiše čez ulico. Drugega nisem imela. Ko sem zaslišala pesem Sveta noč, blažena noč, se je v meni nekaj premaknilo. Zgodilo se je nekaj podobnega, kot da bi na koncu tunela zagledala drobno, brlečo lučko. Začela sem brskati po predalih in v enem od njih sem našla kladivo. Izvijač, ki sem ga na zgornjem koncu ovila s kuhinjsko krpo, sem vtaknila v ključavnico, po njem pa sem previdno udarjala s kladivom. Na srečo je bil večer poln hrupa, ki je prihajal tako iz drugih stanovanj kot z ulice. Enkrat sredi noči mi je uspelo! Svoboda! S stopnišča je vame udaril strupen mraz. Kako naj uidem, če nimam nobenega plašča, me je prešinilo. Brez razmisleka, ker sem se zavedala, da vrnitve nazaj ni več, sem s postelje potegnila odejo, vzela še njegovo delavsko jakno in se odtihotapila po stopnicah. Zunaj, na ulici je bilo polno ljudi, ki so se vračali od polnočnice. Smuknila sem v stransko ulico, ki pa je bila polna nesnage, kupov snega in zelo poledenela. Prišla sem do podhoda na Kongresnem trgu, tam sem naletela na dva klošarja, ki sta se stiskala k steni. Brez besed sem se jima pridružila. Bila sta preveč pijana, da bi me opazila. Vse do jutra nisem zaspala. Nisem si upala. Naslednje jutro sem potrkala na vrata nekega bifeja ter prosila, če mi dajo kaj jesti. Ženska, ki je ravno pomivala po tleh, se je pokrižala ter zinila, če še nisem dobila pokojnine, da bi si sama kupila kakšen priboljšek. Obstala sem kot od strele zadeta! Kakšna upokojenka, saj sem stara komaj malo več kot dvajset let! Koliko sicer nisem točno vedela, a vendarle. A ker je bil božič, se me je usmilila. Šla mi je celo toliko na roko, da sem zvečer lahko prespala v skladišču, med zaboji piva. Prinesla mi je tudi star plašč, ki je bil menda od njene pokojne mame. Ostala sem do novega leta, takrat pa so bife zaprli za dva dni in sem morala iti. Šla sem na avtobusno postajo. Upam, da me ne bo nihče obsojal, če povem, da sem prve dinarje zaslužila tako, da sem se z nekim tipom dala dol v stranišču. Ničesar nisem čutila, ne obžalovanja, ne sramu. Po praznikih, ko se je živžav umiril, so me napodili. Še danes ne vem, kako sem preživela tisti čas. Bilo je grozno. Umivala sem se po straniščih različnih gostiln, če me je kdo zalotil, sem zbežala, kolikor so me noge nesle. Za praznik svečnice sem se zatekla v cerkev, k svetemu Petru. V klopi sem zaspala in ko me je župnik začel tresti, naj vstanem, sem vsa prestrašena planila pokonci. Začel me je spraševati, kdo sem, kaj počnem. Povedala sem mu, da že več dni nisem jedla. Ne zbeži, mi je rekel, pomagal ti bom. In res. Kmalu je pripeljal neko žensko, ki me je povabila, naj grem z njo. Pri njej sem se skopala, dala mi je nekaj oblačil, najedla sem se. Lepo sem jo prosila, če lahko ostanem vsaj še kakšen dan, ker res nisem imela kam iti. S težavo je privolila, v njenih očeh sem brala strah. Kdo ve, kaj si je mislila o meni! Pa da ne bom šla preveč v podrobnosti: našla mi je delo v Kliničnem centru. Postala sem čistilka, za nekaj dinarjev sem čistila nesnago, ob tem pa sem bila najsrečnejši človek na svetu, kajti verjela sem, da se je zame pričelo novo življenje. Kako sem se zmotila!«

(Konec prihodnjič)