
Pesem mengeških zvonov
Pritrkovanje ima v Mengšu že desetletja prav posebno mesto – gre za dolgoletno tradicijo in bogato kulturno dediščino, na katero so Mengšani zelo ponosni. Pritrkovanje v Mengšu pa je zdaj svoje mesto našlo tudi v knjigi, eni redkih tovrstnih pri nas, ki nosi naslov Pesem mengeških zvonov – O pritrkovanju v Mengšu.
Mengeš je glasbeno mesto. Mengšani ga radi poimenujejo celo evropsko glasbeno središče s številnimi izdelovalci glasbil, dobrimi glasbeniki in še boljšimi pevci. Pa tudi pritrkovalci. Starosta slovenskega in mengeškega pritrkovanja, dolgoletni mentor številnim rodovom pritrkovalcev in že več kot trideset let tudi zbiralec notnega in drugega gradiva o mengeškem pritrkovanju je častni občan občine Mengeš Franc Blejc, ki letos praznuje svojih 85 let in knjiga je luč sveta ugledala prav ob njegovem jubileju.
Odločitev za pripravo in izdajo knjigo je 'padla' maja leta 2013, ko so svoja znanja, sposobnosti in prizadevanja strnili Nataša Vrhovnik Jerič, Ivan Sivec, Jože Vahtar in Primož Hieng in rezultat dvoletnega dela je knjiga, ki so jo ob letošnjem občinskem prazniku pred dnevi predstavili v mengeškem župnijskem domu. »Zvonovi nas spremljajo vse življenje, saj se vsak dan z veselimi ali žalostnimi melodijami oglašajo iz zvonikov, pritrkovanje oz. pritrkavanje nanje pa je poseben način slovesnega zvonjenja in hkrati slovenska posebnost, saj tovrstnega ubranega zvonjenja sosednji narodi skorajda ne poznajo. Literature o pritrkovanju na Slovenskem je še vedno zelo malo: nekaj novejših krajših člankov, dva priročnika iz leta 1936, notno gradivo iz let 1928 in 1987, novejša zbirka pritrkovalskih melodij, nekaj redkih zvočnih posnetkov, doktorska dizertacija in monografija o pritrkovanju na Vipavskem. Prav zato naša knjiga ni le knjiga o pritrkovanju na Mengeškem, ampak gre za pomemben prispevek v mozaiku dediščine slovenskega pritrkovanja,« je na predstavitvi knjige povedala urednica Nataša Vrhovnik Jerič, predsednica Zveze kulturnih društev občine Mengeš.
Monografijo sestavlja šest poglavij. Na začetku so avtorji predstavili nekdaj izjemno pomembno pražupnijo Mengeš, ki je nastala v 12. stoletju in včasih obsegala kar 55 župnij, ter kasnejšo župnijo Mengeš, eno prvih slovenskih župnij sploh. Posebno poglavje je namenjeno zvoniku in zvonom v mengeški cerkvi svetega Mihaela, pa pritrkovanju kot slovenski ljudski umetnosti in portretu častnega občana in moža, ki mu je knjiga tudi posvečena – Franca Blejca.