Ata na igrišču

Ni večje nočne more kot ata na igrišču. No, lahko je še večja, več atov na igrišču.

Ata na igrišču je čudna pojava. Tiste vrste ata, ki vpije na svojega sina, da je »pičkica«, ker ni dal gola. Ne obtožujte mene, nisem jaz rekla tega svojemu sinu. Takšen ata je nesramen tudi do trenerja, do staršev drugih otrok, do vseh, ki mu stojijo na poti do njegove navidezne športne kariere, ki je ni nikoli dosegel. Celo do otrok, ki so soigralci njegovega otroka, je nevljuden.

Ta ata ima več oblik. Prva je precej obilne postave od piva in dobre hrane. Nikoli se ni ukvarjal s športom, je pa prepričan, da se mora njegov otrok. Zato ga spremlja na tekme, kjer v vsaj tako prepoteni majici, kot je sinova, kaže svoj športni zanos. Še bolj mu je všeč, če je ob igrišču bife, saj nekje mora čakati. Konec koncev se žrtvuje, da lahko sin trenira. Kadar je na tribuni, je glasen, vpije kot bi šlo za življenje, ne za zgrešeni gol. Prepričan je, da brez kletvic in zmerljivk ni prave tekme. Občasno ima kolerične izpade, ki so namenjeni sodniku, ki goljufivo piska. Videti je, kot da se bo vsak hip stepel. Dragi ata, v imenu tvojega sina te prosim, da mu nehaj delati sramoto.

Druge vrste ata je nasprotje prvemu. Mišica ob mišici, hrana zaužita s preštetimi kalorijami, zabetoniran urnik za vsakdanjo vadbo, obvezen energijski napitek. Sin tega ata ima popolno opremo, še spodnjice so skrbno izbrane glede na količino vpitega znoja. Kot vesten ata pogosto prevzema vlogo trenerja. Nadzoruje treninge in tekme, njegovemu budnemu očesu ne uide nobena žoga, niti igralec. Zmrduje se nad starši, ki otroke prepustijo trenerju. Ker mu zaupajo? Ja, ker mu zaupajo. Mogoče se bo nekega dne le našel popoln trener za njegovega sina. Do sedaj ni bil še nihče vreden zaupanja. Njegov sin je sposoben veliko več, kot trener iztisne iz njega. Rezultati, kje so rezultati, se sprašuje. Morali bi premagati tisti vaški klub, pa ga niso. Ocenjuje ekipo. Ocenjuje trenerja. Trener je premil. Trener je prestrog. Trener je premlad. Trener je prestar. Premalo delajo vaj za noge. Preveč jim pusti svobode. Treba bo zamenjati trenerja. Potem bo njegov sin končno pokazal svoj talent. Saj so vendar športna družina. Dragi ata, v imenu tvojega sina, te prosim, da mu nehaj delati sramoto.

Še ena pojava v očetovski preobleki prihaja na igrišče. Ata v kravati. Ta pridirja naravnost s poslovnega sestanka, časa nima niti za en polčas, malce živčen pogleduje na igrišče. V eni roki telefon, v drugi ključi od avta, ki nervozno pozvanjanju k odhodu. Vljudno vpraša trenerja, kako kaj napreduje njegov sine. Mimogrede mu pove, da hoče, da zraste v pravega moškega. Je dovolj aktiven? Zakaj ni igral še na nobeni tekmi? Včasih je trenerju mučno, kajti težko je dopovedati očetu, da sin ne mara nogometa. Ampak naj hodi, naredil se bo. Tako vsaj misli oče, ki se boji že misli na to, da pade blatna žoga v bližino njegovih zlikanih hlač. Šport naredi moškega, kajne. Vpričo soigralcev sprašuje sina, kako je bilo na tekmi, ga navdušeno hvali, čeprav ne ve, zakaj. Zdi se mu, da to pač paše zraven. Nobene tekme še ni videl od začetka do konca. V nedeljo bo odšel na fitnes in v savno. Tam se bo mimogrede zmenil za kakšen posel. Na tribuni tega ne more. En ata se dere, drug hodi živčen sem ter tja in daje svojemu otroku navodila za obrambo. To ni okolje za delo. Mogoče je bolje, da po otroka hodi mama. Nekdo mora biti resen v vsej družini. Delnice so padle. Telefon ne lovi signala. Vsi ga gledajo, ko lovi signal kot mačka vrabca. Tudi njegov sin ga gleda. Dragi ata, v imenu tvojega sina te prosim, da mu nehaj delati sramoto. Ni treba, da si popoln. Otrok bo spregledal tvoje napake in jih odpustil. In šel spet na tekmo. Ampak ne računaj na to, da bo odpuščanje trajalo v nedogled. Nekega dne, ko boš peljal otroka domov, bo šla kaplja čez rob. Spet boš pametoval o tekmi, sodil sodnika, preziral trenerja in tvoje razočaranje bo kar puhtelo iz tebe. Takrat, dragi ata, bi bilo prav in pošteno, da te otrok ustavi. Obrni avto in se vrnita na igrišče. Sleci tam svojo sivo obleko, pokaži mišice in izpljuni svoje znanje na zeleno travo. Pa da vidimo.