2. svetovna vojna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. maj 2015 / 14:02

Hirošima, v ponedeljek, 6. avgusta 1945. »Kot mobilizirani študent sem delal v tovarni, ki je bila kake štiri kilometre vzhodno od tod. Ob 8.15 zjutraj sem videl močan blisk in začutil hudo vročino ... Tovarniška okenska stekla so se razletela z močnim pokom in ženske v delavnici so kričale ... Ljudje v bližini oken so bili obliti s krvjo. Mislil sem, da je bomba padla naravnost na tovarno ... Proti zahodu je nad mestom Hirošima nastajal oblak v obliki gobe. Bil je snežno bel in se je hitro dvigal v zrak ... Medtem ko smo drug drugemu dopovedovali, da se je zgodilo nekaj groznega in razpravljali, kaj naj storimo, so v našo smer prihajale trume ljudi, ki so bežali iz mesta ... Ob pogledu na ta nenavadni sprevod smo ostali brez besed ... Zdelo se je, kot bi bili ljudje oblečeni v cunje, a to, za kar smo mislili, da so cunje, je bila v resnici njihova olupljena koža. Ko so hodili z majavimi koraki, jim je iz ran, globokih in široko odprtih, kot bi jim nekdo izpraskal kose mesa, tekla kri ... Odpravili smo se v mesto reševat preživele. Hirošima se je spremenila v pekel. Ko sem skušal pomagati moškemu, ki je ležal na tleh, se je njegova opečena koža odluščila in se mi zalepila na dlani. Pod porušeno hišo sem našel stokajočega moža, a ga zaradi ognja, ki se je približeval, nisem mogel rešiti. Počrnela trupla, mrtvi ljudje na tleh kot predmeti, umirajoči ali že mrtvi ... Nekaj dni sem preživel v tistem peklu in skušal reševati ljudi. Sredi septembra sem nenadoma zbolel za akutno radiacijsko boleznijo. Dobil sem visoko vročino, krvavel sem in izpadali so mi lasje.«

Tako je strahoto Hirošime doživel Japonec Nori Tohei, ki jo je preživel. Navajamo ga po dragoceni knjigi, ki je v slovenskem prevodu Mojce Vodušek izšla ob 70. obletnici konca vojne. Ustreza zahtevam našega časa, ki naj bi bil bolj v znamenju slik kot besed. Vsebuje več kot 1000 fotografij, zemljevidov, preglednic, časovnih trakov. No, v tem »Velikem ilustriranem vodniku« je tudi veliko besed, portretov najvidnejših osebnosti (politikov, vojakov in znanstvenikov), pričevanj udeležencev, osvetlitev dogodkov … V vsem skupaj se nam vojna prikaže kot ena največjih zgodb vseh časov. Sicer pa je knjiga britanski imperialni in globalni izdelek, slovenski delež je temu primerno skromen. Večkrat je omenjen le Tito in z njim njegovi partizani, Slovenci in Trst po enkrat, domobranci in Ljubljana nobenkrat … Zgovorna dejstva. Zavidljivih 5300 izvodov knjige so natisnili na Slovaškem.