Od rute do peče na petelinčka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. maj 2015 / 14:04

V Kurnikov hiši v Tržiču bo do konca junija na ogled razstava z naslovom Peče in rute, pokrivala slovenskih žena. Za izvezene peče je potrebnih tudi več kot petsto ur dela.

Danes le redkokatera ženska na glavi nosi ruto, ki je bila še pred trideset in nekaj leti predvsem na podeželju povsem običajni del garderobe. Kakih sto let dlje v zgodovino je celo veljala oblačilna norma, da so morale biti kmečke žene po poroki v javnosti zakrite, saj je imel 'pravico' do odkritega ženinega telesa, torej tudi las, le njen zakonski mož. Sodobna oblačilna kultura k ženskim pričeskam namenja vse kaj drugega kot klasično ruto, še manj pa pečo, pokrivalo, ki je danes v uporabi le še v etnološke namene, predvsem pa sodi k ženskemu kostumu v folklornih skupinah. Razstava z naslovom Peče in rute, pokrivala slovenskih žena, ki je v Kurnikovi hiši nastala v sodelovanju Tržiškega muzeja in KD Folklorna skupina Karavanke iz Tržiča, nam razkriva zgodbo o tem, zakaj in kako so se ženske pokrivale nekoč.

»Osrednji motiv pri postavitvi razstave je bil ljudem prikazati, kaj sploh so peče. Tudi zato smo uvodni del namenili rutam, ki so javnosti bolj poznane. Hkrati poskušamo tudi razbliniti mit o avbi kot najbolj slovenskem pokrivalu, mit, ki smo si ga na podlagi oblačilne dediščine ustvarili Slovenci,« razloži avtor razstave in kustos Tržiškega muzeja dr. Bojan Knific in nadaljuje, da so bile bolj kot avbe na Slovenskem razširjene peče. Danes večina ljudi niti imena peča ne pozna, saj so bistveno bolj poznane rute.

Kaj je peča in kaj ruta?

Kaj je peča? Pravzaprav gre za veliko belo ruto, ki je v boljši izvedbi največkrat okrašena z belo vezenino in čipko. Manjše merijo približno dobrega pol kvadratnega metra, največje pa merijo tudi do metra in pol v kvadrat. Ampak ko se vračamo nazaj v zgodovino, se najprej ustavimo pri rutah. Več kot dvesto jih je na ogled na razstavi, različnih velikosti in materialov, predvsem pa zelo živopisnih. »Kmečke žene so imele do rut po tem, ko se je njihova uporaba razširila v 19. stoletju, ko so jih začeli izdelovati s tako imenovanimi žakardnimi stroji, zelo pozitiven odnos, saj so jim bile v različnih barvnih odtenkih mnogo bolj dopad­ljive kot bele peče.« Na razstavi izvemo tudi, kako se rute zavezuje in da so si jih ženske običajno snele le za fotografiranje. Zanimiva je tudi ruta, zavezana 'na kobuk'. Ob poletnih delih na soncu so si ženske glavo z ruto pokrile tako, da jim je ta delala senco. V na trikot preganjeno ruto so dale tanko vejo ali travo, da je ruta stala na široko in jim pred soncem varovala obraz.

»Spominjam se, kako je moja mama, kadar je šla k frizerju naredit trajno, v primeru slabega vremena s seboj vzela tanko ruto, da si je z njo pokrila svežo pričesko, da se ta ne bi pokvarila,« o široki uporabnosti rute pove Bojan Knific. Rute so bile včasih največkrat izdelane iz običajnega blaga, tiste dražje pa tudi iz svile.

V sosednjih dveh sobah pa izvemo vse o pečah, kakšne so bile, prikazani pa so tudi zelo različni načini, na katere so si jih ženske polagale na glavo in jih zavezovale. Slednje se je skozi leta spreminjalo, na razstavi pa je predstavljen razvoj od Valvasorja pa do konca 19. stoletja. V zadnji sobi je predstavljena prav posebna, v vseh pogledih umetelna petelinčkova vezava. Petelinji del peče je bil običajno čipkast, tak način zavezovanja pa se je razvil in uveljavil skupaj z narodnimi nošami. Na ogled je kakih trideset različnih peč – od bolj običajnih do tistih s čudovitimi izvezenimi vzorci in čipko.

»Danes si težko predstav­ljamo, koliko dela je bilo vloženega v izdelavo bogate peče. Na ogled imamo kar nekaj izjemno lepo izvezenih kosov, za katere so pridne roke imele tudi do petsto ur veziljskega dela. Mnoge so krašene tudi s klekljano čipko. Lahko jih je tudi do 15 metrov v eni,« pove Knific. Ob današnjih službah bi tako bogate peče izdelovali vsaj pol leta, ob čemer lahko sklepamo tudi, kakšna dragocenost so. Večina razstavljenih peč, rut in drugih oblačilnih kosov je iz Bojanove zbirke, nekaj jih je iz Tržiškega muzeja, razstavljajo pa tudi dve novi peči, ki jih je izdelala Dragica Valant za folklorno skupino iz Ribnega. Tiste, ki so dodane kostumom FS Karavanke, pa je večinoma izdelala Marta Meglič. Da je postavitev pregledna in živahna ter obiskovalcem dopadljiva, je Bojanu pomagala tudi Danica Meglič. V sklopu razstave so predvidene tudi tri tematske delavnice. Prva na temo vezenja peče se je odvijala v soboto, 23. maja, ob 18. uri, druga delavnica ima naslov Kolmanje peče in bo na vrsti 6. junija prav tako ob 18. uri, tretja delavnica zavezovanja peče pa bo 20. junija v okviru Poletne muzejske noči ob 20. uri, vselej v Kurnikovi hiši.