Osem dni, ki so spremenili življenje

Oto Žan iz Lesc in Urška Rebec iz Zasipa sta se konec aprila odpravila na treking v Nepal, a sta se komaj petnajst ur po prihodu v prestolnico Katmandu znašla v vrtincu rušilnih potresnih sunkov. Pretresena nad razsežnostjo katastrofe in globoko ganjena ob dostojanstvu, s katerim so se Nepalci soočili s tragedijo, doma zbirata sredstva za pomoč ljudem, ki so se znašli v hudi stiski.

»Če bo tukaj potres, se bo vse podrlo,« je bila prva misel, ki jo je v petek, 24. aprila, ko je v Nepalu stopila z letala, na glas izrekla Urška Rebec iz Zasipa. Njen sopotnik, 25-letni Oto Žan iz Lesc, fotograf, ki v teh dneh zaključuje magistrski študij strojništva, pravi, da ga še zdaj spreleti, ko se spomni na njene besede. Le petnajst ur za tem sta namreč Urška in Žan po majajočem se stopnišču bežala iz četrtega nadstropja hotela v Katmanduju, glavnem mestu Nepala.

Namesto trekinga potresni kaos

»V Nepal sva se z Urško odpravila zato, da bi šla na treking v okolico Mount Everesta. Po dveh dneh potovanja sva v petek ob devetih zjutraj na agenciji uredila še zadnje podrobnosti za treking in se nato odpravila v hotel, kjer sva, utrujena tudi zaradi časovne razlike, zaspala. Okoli poldneva je bilo, ko sem začutil, da se stavba močno trese. Skozi misli so mi naenkrat švignile besede, ki jih je Urška izrekla ob prihodu v Katmandu: 'če bo tukaj potres, se bo vse podrlo'! Kar izstrelilo me je iz postelje, zbudil sem Urško, pognala sva se skozi vrata ter se po zibajočem se stopnišču skupaj z drugimi gosti iz hotela in osebjem prebila ven, na varno,« dobrih štirinajst dni po prihodu nazaj v Slovenijo opisuje tiste nenavadne trenutke Oto Žan.

Pravi, da so bili vsi najprej samo osupli in zmedeni. »Naš hotel jo je k sreči dobro odnesel, le z nekaj razpokami in skrivljenimi podboji. Pa vrata najine sobe so v tisti zmedi ostala zaklenjena, tako da sem kasneje plezal skozi okno, da sem prišel do prtljage in dokumentov. V tisti paniki sva namreč tako kot drugi bežala brez vsega.«

K sreči, pravi, sta bila za treking odlično opremljena, kar pomeni, da sta imela s seboj tudi satelitski telefon, prek katerega sta že uro po potresu lahko poklicala domače in jim sporočila, da je z njima vse v redu.

Osem dni v parku

»Potem se je začelo čakanje. Po potresu je 72 ur tistih ključnih, ko je možnost popotresnih sunkov največja. Skupaj z družino, ki je vodila hotel, smo se preselili v park, kjer smo preživeli naslednjih osem dni do najinega odhoda domov. Pravzaprav nam glede na okoliščine ni bilo hudega. Sploh turistom. Z Urško sva imela dobre blazine in spalne vreče, tablete za razkuževanje vode in denar, da sva si lahko kupila hrano v trgovinah, ki so se počasi, vsak dan kakšna, začele odpirati. Za domačine je bilo mnogo težje, številni so v hišah, ki so se podrle, izgubili vse. Čisto vse.«

To, pravi Oto, ga je najbolj pretreslo. Pa stoičnost in dostojanstvo, s katerim so prenesli tragedijo. »V vseh dneh, kar sva bila tam, sem videl jokati eno samo žensko. Na pogrebu je objokovala svojega moža.«

Že nekaj ur po potresu sta se z Urško odpravila po mestu. »Po televiziji je bilo verjetno videti še bistveno huje kot v živo. To vem zaradi zgroženih sporočil in vprašanj, ki sva jih dobivala od doma. Sam Katmandu, posebno del, kjer je večina turističnih kapacitet, niti ni bil tako zelo prizadet. Prava razsežnost katastrofe se nam je pokazala šele, ko smo videli, kaj se je zgodilo v vaseh in mestih okoli prestolnice. Mnoga so bila dobesedno zravnana z zemljo. Naselja so v Nepalu grajena tako, da večnadstropne hiše stojijo tesno druga ob drugi na obeh straneh ozke ceste. Ko se zatrese, si ujet, nikamor na varno ne moreš pobegniti.«

Stkale so se posebne vezi

Oto pravi, da sta z Urško v tistih osmih dneh, kolikor sta morala ostati v Katmanduju, da sta si uredila predčasen let domov, z Nepalom in Nepalci spletla posebne vezi. »Nikoli se nisem ukvarjal s kakšno posebno dobrodelnostjo. Ampak po tistih dneh, ki sva jih preživela v parku z ljudmi, ki so bili, čeprav so ostali brez vsega, pripravljeni z nama deliti karkoli, je bila moja prva misel, kako pomagati. Zelenico sva si delila tudi z družino, ki je imela v lasti hotel, v katerem sva preživela prvo noč. Brez njihove pomoči in skrbi za naju bi bilo najino bivanje pod milim nebom močno oteženo. Ravno tu sva spoznala Nimo Sangmo, sestro upravnice hotela. Nima je budistična nuna, ki skrbi za majhno sirotišnico s sedmimi otroki blizu templja Swayambhunath v Katmanduju. Ko sva jo večer pred odhodom srečala, je v avli hotela prelagala velike vreče s hrano in zdravili, namenjenimi vasi, oddaljeni dve uri vožnje iz prestolnice. Dala sva ji hrano in zdravila, ki so nama še ostala, in donirala nekaj denarja, s katerim sta Urška in Nima naslednje jutro kupili dodatne nujno potrebne dobrine, ki so jih razdelili še isto popoldne.«

Pomagati ljudem

Ko sta se vrnila domov, sta se odločila, da tudi v Sloveniji organizirata akcijo zbiranja pomoči za Nepal. »To je izkušnja, ki te popolnoma spremeni,« odločitev enostavno pojasni Oto. Takoj po prihodu v domovino je v okviru Tedna mladih v Kranju pripravil razstavo fotografij, ki jih je posnel v dneh po potresu. Z razstavljanjem fotografij in s predavanji namreč želi spodbuditi ljudi in zbrati čim več sredstev za Nepal, kjer potres vzel več kot osem tisoč življenj, več kot 14 tisoč ljudi pa je bilo ranjenih.

Z Urško sta doslej v akciji, ki jo podpira tudi častni konzul Nepala v Sloveniji Aswin Kumar Shrestha, zbrala okoli tri tisoč evrov. »V teh razmerah lahko človek v Nepalu preživi z evrom na dan, za deset evrov lahko kupiš odejo, cene šotorov pa so v tednih po potresu skokovito narasle.«

Ker Oto ne zaupa velikim organizacijam, se je odločil, da bo pomoč zbiral prek Planinskega društva Radovljica, katerega član je. »S pomočjo se mudi, saj se junija v Nepalu začenja monsunsko obdobje z veliko dežja, ko bodo ljudje nujno potrebovali streho nad glavo in še marsikaj drugega,« poudarjata Oto in Urška, ki zagotavljata, da bodo vsa pridobljena sredstva transparentno in racionalno porabljena, saj brezpogojno zaupata ljudem, s katerimi sta delila usodne dni po katastrofi. Več informacij o akciji je na voljo na spletni strani Planinskega društva Radovljica www.pdradovljica.si. Številka računa, na katerem Oto in Urška zbirata sredstva za pomoč Nepalu, je SI56 0700 0000 0022 982, sklic 2015-15.