Ubila bom to prasico

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. maj 2015 / 10:45

Nevzdržno, 1. del

»Moje ime je Ludvik in želim, da vam povem svojo zgodbo. Ali se lahko zglasite pri nas? Najraje v ponedeljek, ker ima žena dopust, jaz pa sem na bolniški,« je pisalo v na roke napisanem pismu, ki je priromalo na moj naslov.

Ker so tovrstna, osebna pisma vedno redkejša, me je še toliko bolj zanimalo, kdo je tisti, ki ga je napisal.

Ludvika in njegovo ženo Marinko sem našla na dvorišču, v uti, kjer je bilo ravno prav zavetja, da sta, oba že v pozni jeseni, pila kavo. Noge sta si 'zakomotala' v odejo, in ko sem se jima pridružila, sem ugotovila, da me ne bi prav nič motilo, četudi bi pričelo snežiti.

Njegovi zgodbi pa sem lahko prisluhnila šele kasneje, ko smo 'pospravili' skledo ajdovih žgancev, zabeljenih z domačimi ocvirki.

»Rodil sem se na manjši kmetiji, če bi splezal na streho, bi jo lahko videl, saj čepi za bližnjimi obronki, kakšnih petnajst minut hoda od tod. Bil sem najstarejši otrok, glede na to, da sem bil moškega spola, sem bil sploh 'gor vzet'. Mama si me je lastila, kar pomnim. Če je kaj rekla, se je obrnila k meni, češ še ti povej, Ludvik, imam prav ali ne. Ko sem malo odrasel, me je jemala s seboj po nakupih, k sorodnikom na obiske, v cerkev k maši. Nikoli nisem bil 'naš' Ludvik, zmeraj mi je rekla 'moj' Ludvik. Njena silna ljubezen mi je šla na živce, bolj ko sem odraščal, bolj sem se je celo bal. Če sem le mogel, sem se zatekal k očetu, ki se mi je smilil, saj pri hiši ni imel nobene besede. Mama mu je v jezi pogosto rekla, da je pritepenec s preluknjanimi žepi. To je pomenilo, da ni prinesel k hiši nobene dote, da je kljub temu ves čas živel na njen račun. Kar sploh ni bilo res! Mama je bila zelo vešča besed, tisti, ki so jo poslušali, so bili prepričani, da drži vse štiri vogale na svojih ramenih. Daleč od resnice! Le tisto, kar so postorili drugi, je dajala v nič, sebe pa nenehno hvalila. Bila pa je tudi zelo starokopitna. V času, ko so sosedje kupovali prve traktorje, smo pri nas še zmeraj furali z vozovi. Ker pa ni bilo daleč naokoli nobenega kolarja, se je oče lotil tudi tovrstnih opravil. Zelo rad sem mu pomagal pri delu, saj je bil izvrsten pripovedovalec starih zgodb. Najbolj so mi bile všeč tiste, o čarovnicah, ki so gnezdile v votlinah pod bližnjim hribom. Včasih mi je kakšno zgodbo povedal tudi petkrat zapovrstjo, a zmeraj malo drugače. Če ga je slišala mama, se je jezila, češ kaj mi polni glavo z neumnostmi. Imel sem že kakšnih deset let, mogoče še malo več, ko se je rodila sestra Anka. Mama jo je rodila doma – tako kot mene – ker ni zaupala ne zdravnikom ne bolnišnicam. A se je nekaj zakompliciralo, ne vem točno, kaj, malo je manjkalo, pa bi mama na porodu umrla. Če oče ne bi poklical zdravnika, ki je menda prišel zadnjo sekundo, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Žal pa je mama vso krivdo za neprijetnosti ob porodu – kot je to bilo v njeni navadi – prevalila na druge, tokrat na sestrico in na moža. Onadva sta bila kriva in tisti, ki so jo poslušali, ko je iz sebe stresala očitke, so verjeli, da sta ji nevšečnosti povzročila nalašč. Tako se je dogajalo, da je oče skrbel za Anko, kot bi bil njena mama, jaz pa sem moral pravi mami delati družbo, kot bi bil njen mož. Samo spala nisva skupaj, vse drugo pa je bila moja naloga. Verjemite, nič ne pretiravam, žena Marinka še danes trdi, da je bilo v resnici še huje,« pripoveduje Ludvik.

Osnovno šolo je zaključil z odličnim uspehom, upal je, da bo lahko odšel v Ljubljano na gimnazijo. Sanjal je, da bo postal arheolog, se preselil v južno Ameriko, kjer so živeli Inki, ter raziskoval njihovo zgodovino. Ko je nekoč v za spoznanje preveč vnetem pogovoru pri kosilu razložil, kaj se mu mota po glavi, je mama brez besed stopila v akcijo. Zlepa in precej tudi zgrda je dosegla, da se je deček odpovedal svojim sanjam, se vpisal na bližnjo lesarsko poklicno šolo, kamor se je lahko od doma vozil kar z avtobusom.

»Mamo sem takrat iz dna srca sovražil. Šola mi ni bila všeč, nisem se učil, zašel sem v slabo družbo, začeli smo popivati, špricati pouk, nekoč smo celo vdrli v neko stoenko in iz nje ukradli aktovko, v kateri pa ni bilo nič vrednega. V manj kot osmih mesecih sem iz odličnjaka padel na dno, med izmečke. A smo imeli dobrega ravnatelja, ki mu ni bilo do tega, da bi se mi kar odpovedal. Nekoč me je poklical k sebi, zaprl vrata, ter mi dejal: 'Sedaj pa govori.' Zaradi teh besed sem bil verjetno tako šokiran, da so besede kar same letele iz mojih ust. Vse sem mu povedal, kar mi je ležalo na srcu. Ničesar drugega mi ni rekel, kot da me razume, da je imel sam podobno usodo, pa je preživel. Še nekaj je dodal, kar tudi vi, Milena, pogosto poveste. Dejal je, da nobena stvar, ki se nam zgodi v življenju ni tako slaba, da ne bi bila istočasno tudi za kaj zelo koristna. Misel se mi je usedla v srce, pozneje, ko so prišle še druge življenjske preizkušnje, sem se nanjo še velikokrat spomnil, kar pomeni, da mi je pomagala, da sem lažje preživel težave, v katere sem bil vržen. Skratka, do konca šolskega leta sta bila le še dva meseca, moja naloga pa je bila, da popravim negativne ocene in letnik uspešno zaključim. Z vso ihto sem se vrgel v učenje, z lahkoto sem popravil ocene in zadnji dan pouka sem stopil v razred tudi lepo ostrižen in počesan, da so mi vsi ploskali. Eni zato, ker sem jih presenetil, drugi pa zato, ker so bili veseli, da nisem 'pogrnil'. V drugem in tretjem letniku z učenjem nisem imel težav, malo sem celo računal, da se bom vpisal na srednjo šolo, saj sem izpolnjeval vse pogoje. Mama pa je doma že delala načrte, kje se bom zaposlil, kako bom pomagal na kmetiji in kako ji bom stal ob strani. A mi jo je spet zagodlo življenje. Pravzaprav bolj njej kot meni. Na praznovanju prijateljevega rojstnega dne sem spoznal njegovo sestro Marinko. Od mene je bila leto dni starejša, bila je zelo lepa in tudi pametna. Vsi so jo poznali po modni reviji v domačem kulturnem domu. Izučila se je za šiviljo, kolekcijo za manekene pa je sešila v glavnem sama, nekaj sta ji pomagali sošolki. Bil sem zelo počaščen, da je želela z menoj plesati, ne bom pozabil, ko smo šli na plesišče ob pesmi 'Monia', sva se že stiskala. Začela sva hoditi, oba sva bila zaljubljena kot dva telička, malo nerodno je bilo edinole to, da sem imel komaj dobrih osemnajst let. Potem pa je prilika dala tatu, spočela sva otroka in ni kazalo drugega, ker so bili takšni časi, da se poročiva. Doma se je pred tem ves čas govorilo, da bom kmetijo prevzel jaz, pa, seveda, hodil istočasno tudi v službo. To je bilo takrat, ko sem bil še mlad, običajno. Brez slabih slutenj sem zvečer, ko je mama ravno pomagala sestri pri domači nalogi, na glas oznanil, da se bom poročil, da je tako pač naneslo. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je mama planila pokonci, mislil sem, da se ji je zmešalo. Skočila je name in me prvič v življenju pričela tepsti, kamor je priletelo. Vmes pa je kričala, da se bom lahko poročil le preko njenega trupla, da sem še premlad, neodgovoren, da nimam pameti, da sem njen otrok, da bo ona odločila o tem, sem goden za ženitev ali ne. Vzdušje je bilo takšno, kot da bi izbruhnila tretja svetovna vojna. Oče, ki je bil v hlevu, je slišal, da se nekaj dogaja, ves prestrašen je pritekel med nas, bil je prepričan, da se je komu kaj zgodilo. Mama je, seveda, vso krivdo za nastalo situacijo nemudoma zvalila na njegova ramena, češ da je on kriv, ker sem neki kurbi zaplodil otroka. To sem vedel, da so bile za mamo vse punce, s katerimi sem se družil, že od nekdaj kurbe, a zavoljo ljubega miru sem bil zmeraj tiho in ji nisem oporekal. Z Marinko pa je bilo drugače. Njo sem ljubil in si nisem niti predstavljal, da bi lahko živel brez nje. Bilo je prvič, da sem se mami odkrito zoperstavil, in ko se je na mojo stran postavil še oče, sem bil še bolj korajžen. Mama je čisto pobledela, zagrabila nož, ki je ležal na mizi, zraven kruha, ter zavpila. 'Ubila bom to prasico!'«

(Se nadaljuje)