Tudi jaz tečem
Ko pride pomlad in se začne lepo vreme, se ozreš naokrog, vsi tečejo. Zjutraj, zvečer, čez dan. Tečejo ob žici, okrog jezera, nekomu v spomin, v dober namen, tečejo po celem svetu. Pri nas tečejo okrog Brda. V mladosti sem se več ukvarjala s športom. Tek je bil del treninga in moj tekaški poligon je bilo Sorško polje. Kako sem bila ponosna na nepremočljive hlače in anorak in tek v dežju. Kadar ima Rok nogometno tekmo v dežju, si mislim, kaj jim je tega treba? Tedaj sem tudi jaz tekla v dežju, pa mi tega niti slučajno ni bilo treba.
Danes najtežje tečem. Še vedno se zelo rada gibam na zraku. Lahko hodim v katerikoli hrib ali lezem na goro, lahko kolesarim v strm in dolg klanec. Pravzaprav na kolesu vedno izberem klanec, drugače je dolgočasno. To je za vztrajnost in najlepše se je peljati po klancu dol. Za tek se moram psihično pripraviti. Mučim se, pa mi potem le uspe. Letos sem sodelavko maratonko vprašala, kako se človek pripravi na tek. Preprosto, kar začneš, pravi naša maratonka. Ti se postaviš okrog Brda in tečeš, saj te tam družba podobnih vleče naprej. Ne pretiravaj s kilometri. Pomembno je, da naslednji dan nisi čisto izmučena in da ne narediš prevelike »pavze«. Potem zopet težko začneš.
Tako dnevni krog s psom kakih trikrat na teden zamenjam za tek. Otroci se mi smejijo, kdaj gre celo kdo z mano teč ali se pelje s kolesom. Mami, ti greš pa res počasi, je njihova pripomba in moje veselje. Vsakič več tečem in manj hodim. Moj krog je dolg približno pet kilometrov. Gneče ne maram, čredni nagon mi ne ustreza, zato na maraton ne bom šla. Še okrog Brda je zame preveč ljudi. Izberem gozdne poti, kjer je teren boj mehak, miren in samoten. Ko poslušam kakšne moške, koliko imajo športnih copat, kako si v računalniški program vnesejo svoj »plan treninga«, kakšno majico imajo in kakšen je njihov stil, sem sama povsem z drugega planeta. Imam samo ene športne copate za različne športe, univerzalne pajkice, ki so tako za kolesarjenje kot za tek, in navadno majico. Po teku se počutim zmagovalno in hladen tuš po razgretem telesu je kot balzam. Zakaj si tega ne omislim večkrat in zakaj je vedno znova tako težko začeti?
Ne vem, morda ni dovolj volje. Vsekakor dobim pospešek, ko pomerjam kakšno staro obleko in ugotovim, da mi je tesna ali jo težko zapnem. Takrat volja prekipeva in telo temu sledi.
Tako jaz tečem, včasih težje, včasih lažje. Dobro dene mojemu ponosu, zagotovo tudi telesu in duhu. Z mano teče tudi naša psica, ki je ob vsakem tehtanju pretežka. Potem spi še bolj ubito, vendar vsaj zasluženo. Meni da tek več energije in počutim se zmagovalno. Če zmorem teči, potem bom tudi še kaj drugega. Gotovo ste vi v tem boljši. Morda pa kdo začne postopoma, tako kot sem jaz. Vsak naslednji korak je lažji in splača se.