Vse najboljše, gospa učiteljica!

"Gorenjski glas je moja vez z domačo Gorenjsko, redno ga berem vseh 60 let," pravi gospa Slavka Kocijančič Pirc, upokojena učiteljica, ki je v torek praznovala stoti rojstni dan.

V torek, 10. maja, je gospa Slavka Kocijančič Pirc na Ljubljanskem gradu v krogu svoje družine praznovala svoj stoti rojstni dan. Čestitke nekdanjih učencev, prijateljev in sorodnikov so ves mesec prihajale iz različnih koncev Slovenije. Gospa Slavka Kocijančič Pirc je namreč po rodu Gorenjka – mama je bila doma v Kropi, oče pa v Lipnici – otroštvo je preživela na Dolenjskem, zdaj pa skoraj 60 let živi v Ljubljani. In ves ta čas je tudi zvesta naročnica Gorenjskega glasa.

»Prvih deset let je preživela v Bušeči vasi na Dolenjskem, kjer sta starša učiteljevala. Ta leta, ki jih je prebila v prijetnem družinskem okolju, v družbi sestre Vide in brata Borisa in vaških otrok, ji bodo ostala v trajnem spominu kot najsvetlejši del njenega življenja. Še dandanes ima prisrčne stike z Bušečani – vnuki in pravnuki njenih otroških vrstnikov,« pripoveduje sin Simon, gospa Slavka pa se z radostjo nasmehne ob misli na tiste čase in doda, da takrat, ko je bila še čisto majhna, zagotovo nihče ni verjel, da bo dočakala sto let.

»Pripovedovali so mi, da sem, ko sem bila stara komaj mesec dni, skoraj umrla. Negibna sem ležala na postelji, pred usta so mi dali ogledalo in čakali, da bi se od mojega diha orosilo. Pa se ni. Mama je zakričala in me sunkovito stisnila k sebi. Stričeva žena, zdravnica, je vedno govorila, da me je s tistim sunkom spravila k življenju …,« pripoveduje, in dodaja, da je bila vedno priden otrok. »Vsi smo bili, pa čeprav – priznam – smo šli včasih k sosedu češnje krast,« se hudomušno nasmeje.

Pravi, da je od zmeraj vedela, da bo učiteljica. »V šoli smo živeli, natančno sem vedela, kaj pomeni učiti. Pa otroke sem imela zmeraj rada, kaj pa bi drugega?« Eden od sinov doda, da je tako še zmeraj. »Kadarkoli greva na sprehod in srečava otroke, jih prijazno ogovori. Oh, včasih znajo najini sprehodi na ta račun res dolgo trajati,« doda sin Igor. Če ne zaradi otrok, pa zaradi njenih nekdanjih učencev, ki jo še vedno radi ustavijo in ogovorijo. Včasih jih ne spozna takoj, ko pa zasliši ime, še vedno za vsakega ve, v kateri klopi je sedel, še doda. »Profesor Janez Bogataj je sedel v drugi klopi na levi, mi je nekoč povedala, pa ji nisem čisto verjel,« se smeji sin Igor, »dokler ni tega dejstva potrdil sam nekdanji učenec.«

Ljubeče se spominja vseh, ki jih je učila. »Pravijo, da so bili srečni, ker so bili v mojem razredu, jaz sem jih pa rada poučevala.« Ampak kot vem, so bili učitelji včasih precej bolj strogi kot danes, navržem … »Ah kje pa, jaz že ne. Saj so bili vsi pridni! Nikoli nisem kregala, nikoli tepla, samo vzpodbujala. So mislili, da so bili doma, ne v šoli,« se spet široko nasmehne.

Leta 1931 se je poročila s tovarnarjem Vinkom Pircem, sosedom iz Lipnice pri Kropi, spet pripovedujejo otroci. V zakonu sta se rodila najprej otroka Simon in Desanka in na samem začetek vojne še Nikolaj. Med vojno je bil mož Vinko partizan in tedaj je ona vodila tovarno. Sodelovala je v narodnoosvobodilnem gibanju in učila v partizanski šoli. Po osvoboditvi se je rodil še najmlajši sin Igor. Leta 1953 sta se zakonca razšla, tedaj se je preselila v Ljubljano, skrbela je za svoje štiri otroke in jim v težavnih povojnih letih pripomogla do izobrazbe: Simon je geolog, hčerka Desanka pravnica, Nikolaj vojni pomorski častnik in najmlajši Igor ekonomist. Najprej je pa z odliko dokončala šolanje in se je zaposlila kot učiteljica.

Poučevala je na ljubljanskih šolah, najdlje na šoli Majde Vrhovnik, kjer je leta 1972 dočakala upokojitev. Zdaj živi mirno življenje v svojem prijetnem meščanskem stanovanju pod Ljubljanskim gradom in se živo zanima za svet okoli sebe. »Veseli se dobrih novic in jezi nad slabimi, rešuje križanke, odgovarja na pisma, ima stike z oddaljenimi sorodniki in se redno sestaja v bližnji kavarnici s prijateljicami,« pravijo otroci, veseli, da lahko tako dolgo delijo njen optimizem, radost in voljo do življenja.