Obrazi Dalmacije

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 11. maj 2015 / 12:14

Tradicionalni BAM.Bi Dalmacija tour, ko se kolesarji odpravijo na večdnevno kolesarsko raziskovanje naših južnih sosednjih držav, je vsako leto bolj obiskan. Obdržal je ime Dalmacija tour, čeprav ne kolesarijo vedno samo po Dalmaciji. Zanimivi so tudi ljudje, ki se Toura udeležujejo. Včasih so bili to večinoma Gorenjci, danes med njimi zasledimo celo tujce.

Letos so kolesarji štartali v Omišu in zaključili v Radoniću. Skupaj so prevozili 542 kilometrov in 8370 višinskih metrov. Včasih me kdo vpraša, pa kdo so, kakšni so kolesarji na Dalmacija touru. »Čisto odvisno. Eni so se s kolesarjenjem nekoč ukvarjali profesionalno ali so vsaj poskusili, drugi so navdušeni cestni rekreativci, tretji samo radi kolesarijo, pa tudi dekleta se počasi opogumljajo. Trase so in niso naporne, kilometrov je precej, večeri ob klepetu in razpravljanju 'koliko kilometrov pa višincev' hitro minejo. Vsako leto je kakšen nov obraz. Sončno vreme razpoloženje še dodatno dvigne, čeprav tudi dež in veter najbolj zagnanim ne predstavljata ovire. Mislim pa, da ni nikogar, ki ne bi po dveh dneh vsaj tiho zamomljal, da ga boli zadnjica, kar niti ni čudno, razen če si se res že mesec ali dva intenzivno pripravljal na Dalmacijo – kot oni to imenujejo, saj dnevno prekolesarijo po devetdeset, sto in več kilometrov. In to štiri, pet dni zaporedoma,« odgovorim.

Aprilska Dalmacija je bila za direktorja Butan plina in obenem tudi predsednika Kolesarske zveze Slovenije Tomaža Grma že tretja. Meni, da je kolesarjenje dobro, saj v prvi vrsti vsak, ki se odloči, da bo kolesaril, s tem sprejme odločitev, da bo zdravo živel. »Kar pripomore k manj boleznim, tegobam, ki se dogajajo športno neaktivnim. Če pa pogledamo Dalmacijo kot kolesarski projekt, pa je to zagotovo en mali kamenček v mozaiku, ker daje ideje drugim – tistim, ki so se je že udeležili, in tudi tistim, ki se je mogoče še udeležijo, pripravijo kakšno podobno zadevo v lastni režiji.«

Ko se je Tomaž Toura udeležil prvič, je na vse skupaj gledal kot na pripravo na novo sezono. »Potem sem po petih dneh spoznal, da sta tu dve opciji: lahko prideš in izkoristiš dni za kolesarjenje po lepih trasah in uživaš v dobri družbi; nekaterim kolesarjem pa je to neke vrste tekmovanje in se seveda že prej pripravljajo na tako imenovane priprave in jemljejo to malce drugače kot drugi.« Sam se je v kolesarstvu pred osmimi leti znašel – če lahko tako rečemo – povsem slučajno in ga vzljubil.

Stari udeleženec Dalmacija toura je tudi Frank Kosec, sicer Kanadčan, vendar s slovenskimi koreninami, tako da Slovenijo obišče, kadar je le mogoče, ne samo zaradi kolesarjenja. In letos je bilo tovrstnih obiskov kar nekaj. S soprogo precej časa preživita še na Floridi, kjer Frank izkoristi čas in lepo vreme za kolesarjenje, a vsako leto ponovi: »Pr' nas na Florida nimamo hribov.« Organizirani Tour pa vedno ponuja razgibane trase in velikokrat precej kolesarjenja, kot to Frank opiše v svoji kanadski slovenščini: » U, pa grema spet u breg.«

Letos pa se je Toura prvič udeležil Jan Zacho, triinpetdesetletni Danec, ki je prišel naravnost iz Kopenhagna. Kolesari že štiri sezone. Tokrat se je odločil, da obišče sorodnika v Kranju, potem pa se je skupaj z njim udeležil že šestnajstega BAM.Bi Dalmacija toura.

Jan Slovenijo pozna. »Danski je podobna v precej stvareh: narava, gore; klima je sicer malce drugačna, a med deželama obstaja precej podobnosti.« Seveda je razlika med Kopenhagnom in Kranjem očitna, vendar imata za Jana mesti vsako zase poseben čar. Mimogrede razloži, da je trenutno na Danskem tako cestno kot gorsko kolesarjenje izjemno priljubljeno. »Imenujejo ga kar 'novi golf'. Večina ljudi moje starosti kupuje kolesa najboljših, najbolj popularnih znamk na kolesarskem trgu. Temu sledijo še oblačila, kolesarska oprema – seveda istega cenovnega razreda ...«

Pa letošnja Dalmacija? »Kar težka, ker smo bili veliko na kolesu. Sicer sem navajen, da naredim recimo sto, sto dvajset kilometrov, ampak tu je ta razdalja pomnožena s petimi zaporednimi dnevi.« Smeje doda: »Rit boli, drugače pa je sam Tour super in še veliko lepih stvari sem videl.«

Jan pa Hrvaške letos ni videl prvič. Janova mama je namreč Hrvatica z Visa, oče pa Slovenec. Spoznala sta se v času študija v Beogradu. Ljubezen žal ni obstala in njuni poti sta se razšli. Mama je potem srečala Danca in se z njim odpravila na Dansko, oče pa si je ravno tako ustvaril novo življenje v Sloveniji. Slovensko Jan ne razume, razume pa kakšno hrvaško besedo, celo stavek. Ker jezika ni uporabljal, ga je pač pozabil. Sorodnike v Kranju je našel pred sedmimi, osmimi leti. Vedel je, da je oče Slovenec, pa se je odločil in malce raziskal.

Poleg majhnega števila nasmejanih kolesark, predstavnic različnih generacij (organizator Toura Aleš Kalan rad poudari, da so dekleta vedno dobrodošla), stalnega šoferskega spremstva kar nekaj kombijev, strokovnjaka za vihtenje noža z mesarsko preciznostjo, Kranjčana Nejca Balantiča, ki bo čez nekaj dni vstopil v novo desetletje, je zadnja leta posebna 'faca' Dalmacije tudi šofer avtobusa Ivan Breznik. Šofer je že triintrideset let, prihaja iz Apaške doline pri Gornji Radgoni, zdaj pa živi v Dravljah. »Letos tretjič spremljam kolesarje po Dalmaciji oziroma na tako imenovanem Turu, ker je tretjič avtobus del spremstva. Prej so hodili samo s kombiji.« Z rahlo hudomušnim izrazom na obrazu pove, da če vozi kolesarje, se v bistvu spočije. Pripelje jih na izhodno točko, potem jih s praznim avtobusom spremlja od enega do drugega cilja in na koncu jih razpoložene odpelje domov.