Arbeit macht frei

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 30. april 2015 / 13:06

Domnevam, da je geslo »Arbeit macht frei« znano večini od nas, tudi tistim, ki niso poznavalci nemščine in novejše zgodovine. Za citiranje tega napisa, ki razglaša, da delo osvobaja, imamo dvojni razlog. Prvi je jutrišnji praznik dela, drugi bližnja 70. obletnica konca druge svetovne vojne, v kateri je bila citirana trditev do konca zlorabljena. Napis Arbeit macht frei je namreč »krasil« vhode v zloglasna nacistična taborišča smrti. Da prihajajo na kraj, kjer delo osvobaja, so prebrale množice Judov in drugih, ki so vstopali. Prebrali so ga nad vhodi v Auschwitz, Dachau, Gross-Rosen, Sachsenhausen, Theresienstadt (Terezin) … Glede na to, kaj se je zgodilo z večino tistih, ki so bili v te kraje poslani, je bil to višek cinizma, ki so ga zmogli nacisti.

Da bi to reč bolje razumeli, pojasnimo izvor napisa. »Arbeit macht frei« je bil naslov novele, ki jo je leta 1872 objavil nemški nacionalist Lorenz Diefenbach; brali so ga tudi nacisti kot največji nacionalisti 20. stoletja. Po letu 1928 je to geslo uporabljala celo weimarska republika (tista vlada Nemčije, ki jo je 1933 nasledil Hitler); z njim je hotela ponazoriti blagodejnost javnih del, ki naj bi bila rešitev za problem velike brezposelnosti v državi. To geslo je bilo tudi parafraza srednjeveškega gesla »Stadtluft macht frei« (Mestni zrak osvobaja), ko je bilo v mestih pač več svobode kot na podeželju.

Manj cinizma je bilo v napisu »Jedem das Seine« (Vsakemu njegovo), ki je krasil vhod v taborišče Buchenwald in hotel povedati, da bo na tem kraju tisti, ki vstopa, dobil, kar si zasluži. Sicer pa se lahko 70 let po osvoboditvi in ukinitvi taborišč vprašamo, ali delo sploh kdaj osvobaja? Mar ne piše že na začetku Biblije, da bo mukotrpno delo v potu svojega obraza kazen za izvirni greh in da se bo ta kazen izvrševala, dokler bo trajal ta svet! Se je z delom v človeški zgodovini sploh že kdo osvobodil? Ne, ni se. Delo večini omogoča preživetje, to pa samo po sebi še ni svoboda. Svoboda je pravzaprav svoboda od dela. Svobodni so slej ko prej tisti, ki živijo od premoženja, ne od dela. Od zemljiške posesti, premoženja v zlatu in dragih kamnih, denarja v gotovini ali naloženega v vrednostne papirje … Z drugo besedo: od kapitala, ne od dela. V minulem stoletju smo mnogi verjeli ali dejavno sodelovali v utopičnem projektu, ki je potekal v znamenju trditve, da gre delu čast in oblast in ga je razglašal zlasti drugi od obeh totalitarizmov. Potem pa se izkazalo, da gre tudi v tem projektu za cinizem partijske vladavine. Komunistične partije so razglašale, da vladajo v imenu delavskega razreda, dejansko so vladale namesto njega. Tudi vodilni komunisti, ki naj bi se potegovali predvsem za skupnostni interes, so živeli predvsem od privilegijev oblasti in ne od lastnega dela.

Delo torej ne osvobaja. Mu gresta vsaj čast in oblast? Oblast očitno ne. Čast? No, pa naj bo vsaj čast. Ne glede na vse načine, na katere so se v minulem stoletju norčevali iz dela in delavcev, ostaja delo vsaj vrednota. Te si ne smemo pustiti vzeti. Če se tisti, ki živijo od privilegijev in od tistega, kar so nagrabili, delajo iz delavca norca, mora biti vsaj delavec sam na svoje delo ponosen. Če delo ne osvobaja in ne prinaša oblasti, potem naj mu ostane vsaj čast. Proletarci vse dežel, intelektualci in fizikalci, redno zaposleni in prekarci, ne smejo dopustiti, da se razvrednoti delo kot vrednota. To je aktualno bistvo prvomajskega sporočila. Ne delamo le zato, ker moramo, ampak tudi zato, ker je smiselno.