Lesena brv edina vez s svetom

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / torek, 28. april 2015 / 11:10

Potem ko je ob oktobrskih poplavah narasla voda odnesla betonski most čez potok v Plastuhovi grapi, je 75-letna Matilda Erman ostala dobesedno odrezana od preostalega sveta. Za povrh je pozimi počila vodovodna cev in je še brez tekoče vode v hiši.

»Tu je zame konec sveta,« se Matilda Erman vdana v usodo, a brez grenkobe zazre v ruševine nekdanjega mostu, prek katerega se je včasih s svojim malim avtom odpeljala po nakupih in drugih opravkih v Žiri ali Idrijo. Zdaj pa je že pol leta odvisna od pomoči sina in prijateljic, saj se njena pot z avtom vedno konča pred leseno brvjo, ki jo je postavila občina, da vsaj peš lahko varno prečka potok. Obnova mostu je namreč v pristojnosti lastnika zemljišča, saj gre za zasebno pot. Po informacijah, ki jih imajo na občini, naj bi lastnik že naročil obnovo, a čaka izvajalca, ki mora z deli končati na drugi lokaciji.

Tako se odrezana od sveta Matilda Erman v svoji hiši na vzpetini v Plastuhovi grapi, kjer ji družbo delajo samo njene mačke in kokoši, razumljivo počuti še bolj osamljeno. Pozimi v snegu ni šlo drugače, kot da so obiskovalci kilometer daleč navkreber po razdrapani gozdni poti pešačili do nje, pri čemer so včasih gazili v snegu, ki je segal prek kolen. S snežnim plugom čez leseno brv seveda ni šlo. A osamljenost ni največja težava, saj si čas krajša s telefonskimi pogovori in branjem starih knjig, bolj jo skrbi, če bi se ji kaj zgodilo, saj do nje zdaj ne morejo ne z reševalnim ne gasilskim vozilom. »Pozimi me je prav skrbelo, ko sem zbolela za gripo in mi nikakor ni uspelo znižati visoke temperature,« razkrije svoje strahove. Obenem je pozimi zaradi počene vodovodne cevi ostala še brez tekoče vode. Po vodo zdaj hodi k studencu pod hišo, perilo mora prati na roke. »Morali bi namreč priti s stroji, da bi na novo položili cevi, a kaj, ko ne morejo čez most,« zavzdihne.

Ob vsem tem pa ji zdaj grozi še, da bo ostala brez avta. Že pred mesecem dni ji je namreč poteklo prometno dovoljenje, in ker avta ne more peljati na tehnični pregled in registracijo, so jo že opozorili, da bo morala vrniti prometne tablice. »A tu v hribih je avto življenjskega pomena.« Dobro ve, o čem govori, saj je pozimi veliko pešačila. Po hribu navzdol že gre, pravi Matilda Erman, navzgor pa težko hodi. A noče vzbujati pomilovanja, zato hitro pristavi: »Ah, to so starostne težave. Ob dobrem zdravniku in zdravilih kar gre.« Zato jo še bolj jezi, da je, kljub temu da je še dovolj pri močeh in ima avto, povsem odvisna od drugih. »Ob nedeljah pride sin in mi prinese, kar rabim, iz trgovine. A čez teden še vedno potrebujem kakšne malenkosti.« Po nakupih se navadno odpravi kar peš. »Celo uro rabim, da pridem do središča Žirov. Nazaj pa poprosim kakšno prijateljico, da me pelje, ker je pretežko, če moram še kaj nositi.« Ampak ne moreš kar na­prej nekoga prositi, da te pelje, še doda.

Zato bi bila zelo vesela že nekoliko širšega lesenega mostu, čez katerega bi se lahko zapeljala z avtom. A to ni tako enostavno, je pojasnil Andrej Poljanšek, ki je na Občini Žiri pristojen za komunalo, gospodarske javne službe in prostor. »Tudi na občini smo razmišljali o taki začasni rešitvi, a bi bilo problem zagotoviti ustrezno nosilnost. Obenem bi nase prevzeli preveliko odgovornost, če bi se komu kaj zgodilo.« Tako Matildi Erman ne preostane drugega, kot da verjame zagotovilom, da je lastnik že naročil obnovo porušenega mostu.