Najbolj se je priljubil Ferdo

Zaščitni znak Zbiljskega jezera so tudi tamkajšnji labodi, ki jih je zdaj že okrog 150, pozimi pa celo več, saj pridejo na Zbiljsko jezero prezimovat tudi labodi z Jeprce in iz Hraš.

Zbiljske labode in njihove navade zagotovo najbolje pozna Uroš Košir, ki skrbi za čolnarno ob Zbiljskem jezeru, saj jih že več kot dvajset let vsak dan opazuje. »Labodi so na Zbiljskem jezeru že vse od leta 1953, ko je jezero nastalo, a so do leta 1988 sem hodili samo prezimovat. Nato pa je par z mladičem zbolel, zato smo ju zdravili in hranili in tako spomladi nista odletela,« se je začetkov kolonije okrog 150 labodov, ki danes obvladuje jezero, spomnil Uroš Košir.

Letos so imeli »domači« labodi le enega mladiča, pravi Košir, čeprav jih je zdaj na jezeru enajst, saj so jih pripeljali še iz Hraš in z Jeprce. »Tam se namreč zaradi premalo vode ne morejo naučiti leteti. Ponavadi so tako labodi jeseni kar peš prišli k nam, ker mladiči niso znali leteti,« je razložil. Pri varovanju svojih mladičev, je poudaril, so neizprosni in so pripravljeni celo pobijati druge labode. Pokaže na enega od labodov, ki se zadržuje v bližini obale – drugi so namreč zbrani v jato na sredini jezera – in ostro reče: »Ta je morilec.« Pred dnevi so namreč ljudje iz čolna hranili labode in jih privabili v bližino obale. »Ti v večjem tropu so vsi lanski in predlanski mladiči in niso tako močni, da bi se uprli temu samcu. Ker tisti v čolnu niso posredovali, ko je napadel drugega laboda, ga je utopil, še preden smo mi prišli do njega,« je razložil Košir in pojasnil, da ga tako dolgo za vrat drži pod vodo, da se utopi. Če sami opazijo tako agresivno vedenje, je ob tem poudaril, vedno posežejo vmes. »Ko imajo mladiče, so razumljivo bolj napadalni, saj jih želijo obvarovati. Zanimivo pa se samca iz dveh gnezd nikoli ne bosta spopadla, ampak zgolj plavata vzporedno,« je dejal Košir in kot zanimivost navedel še, da v obdobju, ko imajo mladiče, tistim, ki nimajo potomstva, odpade perje in ne morejo leteti. Predvideva, da je to zato, ker tako tisti z mladiči potem lažje ubranijo svoj zarod, saj lažje preženejo druge labode.

Čeprav mnogi menijo, da so ljudje moteči za labode, pa je Košir prepričan, da ni tako. »Če greste na drug konec jezera, tam ni nobenega laboda, samo tu so, kjer so ljudje. Torej obstaja neka simbioza,« se nasmeje Košir in doda, da je moteče le neprimerno vedenje. Labode je recimo treba pustiti pri miru, ko gnezdijo. »Tudi sami ne bi radi videli, da vam kdo bulji v posteljo ali stoji zraven, če povem karikirano, ampak tako je.« Prav tako ni potrebe, dodaja, da se s čolni voziš za njimi. »Če se ustaviš, bodo sami prišli do tebe.« Navajeni so namreč, da jim ljudje v vodo mečejo hrano, pri čemer je po besedah Uroša Koširja najprimernejša koruza, s katero jih hranijo pozimi, poleti pa tudi obiskovalcem omogočajo nakup koruze. S tem denarjem potem pokrijejo stroške za hrano pozimi, ko ni toliko obiskovalcev in jo morajo torej sami kupovati. Na teden namreč porabijo za hranjenje labodov kar okrog 120 kilogramov koruze. Poleti del hrane sicer dobijo tudi v naravi, a vodne rastline, pravi Košir, beljakovinsko niso zelo bogate. »Nekaj koruznih zrn pomeni toliko, kot bi pol dneva jedli vodno rastlinje, v katerem je 99 odstotkov vode.« Kvadratura Zbiljskega jezera, je ob tem opozoril, bi sicer prenesla največ devet parov labodov, zaradi česar jih tudi hranijo. Nekateri obiskovalci so labode navajeni hraniti tudi s kruhom, ki ni najbolj primeren, sploh če je že star in plesniv. Razen tega opozarja, naj kruha, če ga že mečejo v vodo, ne drobijo. Labodi imajo počasno presnovo, je razložil, in če jih hraniš z velikimi kosi kruha, jim v prebavnem traktu splesnijo in zato poginejo. Še najbolje je v vodo vreči kar cel hlebec kruha, da ga vsak malo odščipne.

Na enega od labodov, je še dejal Košir, se je posebej navezal, saj ga je opazoval od vsega začetka. »Klical sem ga Ferdo in je bil označen z ovratnico, na kateri je pisalo Bled 6. Ko sem se pred tremi leti upokojil, sem mu jo odščipnil,« je ganjeno dejal Košir, saj domneva, da je poginil, saj ga že nekaj časa ni več opaziti. Živ­ljenjska doba labodov, je še pojasnil, je sicer okrog dvajset let, a ta je moral dočakati precej višjo starost. Na koncu nam je še zaupal, da se mu od takrat še nihče ni tako priljubil, ima pa zdaj njegov pomočnik svojega »ljubljenca«, ki mu pravi Bučko.