Petsto let upora

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. april 2015 / 23:45

V ponedeljek bo spet OF, praznik, ki ga ne praznujejo vsi. Gre za vprašanja, v katerih naš narod ni enoten. Leta 1941 ni bilo enotnosti v odgovoru na vprašanje, ali se upreti okupatorju. V začetku maja bomo 70 let po koncu druge svetovne vojne videli, da je to veliko dejstvo takrat večji del naroda doživljal kot dejansko osvoboditev, manjši pa kot začetek nove sužnosti ali celo smrtne ogroženosti. Naj bo tako ali drugače, to pot ne bi o tem. Spomniti želim na neki drugi upor, ki se je začel maja 1515. Pred 500 leti! Začel se je v Slovenskih Konjicah, kjer so se zbrali voditelji upornih kmetov in poslali peticijo cesarju Maksimiljanu na Dunaj. Svojo pritožbo so začeli takole: »Presvetli cesar, najmilostljivejši gospod! Mi ubogi ljudje, vsi in vsak med nami, pa tudi celokupna gmajna, ki smo sedaj vsi skupaj zbrani v Konjicah in vsa zveza od Kranjske do Ptuja, dajemo vašemu cesarskemu veličanstvu na znanje, kakšna velika krivica in obremenitev nam je povsod od naših višjih storjena bila …« Cesar je baje sprva soglašal z njimi in obljubljal spremembe, a ko so se začeli dejanski upori, je stopil na plemiško stran in tudi s svojo vojsko pomagal plemiški. Vladajoči in privilegirani so v kritičnem trenutku stopili skupaj proti zatiranim in izkoriščanim. Tako kot vedno. Saj tudi danes ni nič drugače, le pojavne oblike so bolj »sofisticirane« (manj brutalne), bistvo pa je slej ko prej isto. Tisti, ki imajo oblast in denar, se svojih privilegijev oklepajo in jih hočejo še povečati, tisti, ki imajo le malo in izgubljajo še to, nimajo pravih možnosti. V zgodovini sicer nastopijo trenutki, ko se potlačeni drznejo upreti, a so prav redki.

Še nekaj se mi kaže kot pomenljivo, že kar simptomatično. Na televiziji sem videl, kako so začetek upora pred pol tisočletja zavzeto in slovesno »ponazorili« z veliko prireditvijo v Slovenskih Konjicah. Nič pa ne kaže, da bi visoki jubilej slovenske upornosti obeležili tudi na državni ravni. Kmečki punt 1515 je bil največji kmečki upor na Slovenskem, zajel je skoraj celotno slovensko ozemlje, okrog 25.000 km2. Udeležilo se ga je 80.000 članov kmečke zveze. Odprti boj je trajal štiri mesece, če štejemo še priprave na upor v letu 1514 in začetne nemire, pa kar leto in pol … Tako beremo v konjiškem napovedniku. Človek bi pomislil, da bi morala ob taki visoki in pomenljivi obletnici slaviti vsa država ali vsaj njena oblast. A zdi se, da ta ne kaže prave volje do proslavljanja kakršnekoli upornosti, ne tiste v davnem letu 1515 ne one v ne tako davnem letu 1941. Baje varčuje. Pravi razlog pa je po mojem v tem, da živimo v času, ki ni v znamenju upornosti.

V slovenski zgodovini se ves čas prepletata upornost in kolaboracija. Pravzor imamo v Prešernovem Krstu – upornika Črtomirja in kolaboranta Valjhuna. A če gre pri Prešernu za umetniško upodobitev tega nasprotja, imamo v več zaporednih kmečkih uporih zgodovinska dejstva. Morda je nekaj tega tudi v velikem zapletu med Trubarjevimi reformatorji in Hrenovo protireformacijo. In ne nazadnje v državljanski vojni med uporniki in kolaboranti med drugo svetovno vojno. Tudi v dogajanjih okrog 1990 se slovenska upornost izkaže, kot se spodobi.

Zdaj očitno niso uporniški časi, zdaj je čas pragmatične kolaboracije z nadrejenimi evropskimi in svetov­nimi instancami, ki nam v nasprotnem primeru grozijo z okupacijsko trojko. Zato tudi volje za proslavljanje davne kmečke upornosti ni. Pač ni v duhu časa. Puntanje ni po volji države in EU, dopustno je le kot lokalna folklora …