Pomori čebel

Spomnim se, da je bilo prejšnja leta v naši okolici polno os in čebel. Ko smo sedeli zunaj na vrtu, smo se jih komaj otepali. Letos jih ni. Nobene.

Pa vendar mislim, da so krivca začeli iskati na napačnem koncu. Ne verjamem, da so krivi kmetje in vinogradniki. Poglejte okoli sebe in videli boste, kaj počnejo naši vrli vrtičkarji – in ti so v večini.

 

Že februarja začnejo za tistih nekaj kvadratov zemlje skupaj vlačiti cele vreče gnojil, škropiv, pospeševalcev rasti, zvarkov za lepši cvet, pa za debel gomolj … Sadno drevje škropijo pred in med cvetenjem ter po njem. Zjutraj, opoldne, ali zvečer, saj ni važno. In potem veselo sadijo, gnojijo, škropijo, pa dognojujejo. Za veliko noč pridelajo že solato, katere primerek tehta vsaj dva kilograma, paradižniki bodo pa kmalu že tako veliki kot lubenica. Mimo vrtov ves čas vozijo avtomobili, ampak svinec na vrtninah se tako ali tako ne vidi. Samo, da je domače, kajti v trgovini je tako ali tako vse umetno in zastrupljeno.

 

Oprostite, te ljudi je treba ustaviti. V večini so popolnoma neuki, njihovo znanje se je končalo pri hlevskem gnoju. Njihovi produkti so veliko bolj nevarni, kot tisti, ki jih kupimo, saj so slednji ves čas pod strogo kontrolo.

 

Kadilci nas ne smejo več zastrupljati z dimom, za antibiotike moramo dobiti recept, ti strupi se pa lahko kupijo v prosti prodaji. To je skregano z vsako logiko.

 

Naj imajo svoje vrtičke, naj jim fižolovke štrlijo v nebo, ne smemo pa jim dovoliti, da zastrupljajo živelj okrog sebe.

 

Letos so bile čebele, kdo bo pa naslednji?

 

Blanka Š., Mengeš