Greste kaj na morje?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. junij 2010 / 06:00

Gorenjska ni obmorska dežela, ima pa prost dostop do morja - in to po avtocesti! Do tistih dobrih štirideset kilometrov obale, ki jo premore naša država (sosednja hrvaška pa kar 4012). Do 25. junija 1991 smo imeli prost dostop tudi do skoraj pet tisoč kilometrov obale (skupaj z otoki) države, ki se je imenovala SFR Jugoslavija. Obala je bila razdeljena med štiri republike (Slovenijo, Hrvaško, BiH in Črno goro), teritorialno morje pa je bilo jugoslovansko oziroma od vseh, podobno, kot je bila lastnina »družbena«, »naša«. Po zapisanem datumu se je vse to začelo deliti in razdelilo med nove države in Slovenci smo ostali v negotovosti, koliko Piranskega zaliva je našega in kje imamo teritorialni dostop do mednarodnih voda? Ker se nam o tem s sosednjo državo v devetnajstih letih ni uspelo dogovoriti, se bomo to nedeljo na referendumu odločali za ali proti arbitražnemu sporazumu z njo – za ali proti možnosti, naj namesto naše in hrvaške države o tem vprašanju odloči mednarodno arbitražno sodišče.

Odločil se bo vsak sam po svoji vesti in preudarku, jaz ne agitiram za nobeno od obeh možnosti, lahko le zapišem, da bom sam glasoval za sporazum (kar je razvidno tudi iz mojih prejšnjih pisanj na to temo) in tako prevzel tudi osebno odgovornost moje malenkosti pred Zgodovino. Sprašujem pa se, kako bo z našim dostopanjem do jadranskih obal po referendumu? Dan pred letošnjim dnevom upora smo šli na izlet v Istro. Obiskali smo grob očetovega strica Matija Fortuna, ki je bil župnik na čudoviti Grimaldi, enem najbolj razglednih vrhov sredi Istre, nazaj grede smo se ustavili na obali pri Sv. Peregrinu (malo pod Umagom) in v borovem gozdiču, v katerem so bile nekoč počitniške hišice; nekaj jih je imela v zakupu tovarna Alpina, vse skupaj je slišalo na počitniško ime Zlatorog. Nostalgično soočenje z bližnjo preteklostjo je bilo, ko sem se sprehajal med košatimi borovci, šel v lepo in prostorno jedilnico, ki še stoji, a je kot hiša strahov, v travi med drevesi pa so še vidni betonski tlaki, na katerih so stale hišice, ki jih je nekdo skrbno in do tal porušil …

Tista za današnje pojme skromna letovanja se mi v spominih prikazujejo kot mala nebesa, spominjam pa se tudi, kako takrat ni nihče od nas imel občutka, da smo na počitnicah na tujem ali v kaki drugi državi, bili smo tako rekoč na svojem; na »našem«. V eni od predreferendumskih debat je poslanec Franco Juri opozoril gledalce, naj premislijo, kako bodo glasovali – kajti če bodo proti, se jim lahko med letošnjimi počitnicami ob hrvaškem morju zgodi marsikaj, razmere so pregrete in nepredvidljive. Tudi če je imel prav, njegov poziv ni bil korekten, v tako pomembnem vprašanju se je treba odločiti za tisto, kar meniš, da je prav, ne glede na morebitne posledice. Prav v tej negotovosti pa se sprašujem, kdaj bomo – če sploh kdaj – spet letovali ob morju Adrijanskem tako sproščeno, kot smo to počeli v zadnjih treh desetletjih rajnke Jugoslavije?

Morda je res najbolje, če odgovor na nerešeno in vzajemno očitno nerešljivo vprašanje prepustimo arbitraži in počakamo, da bo čim prej tudi sosednja država v EU in bo meja z njo prosto prehodna. Mnogo slovenskih državljanov že poseduje nepremičnine ob hrvaški obali, po hrvaškem vstopu bo dostop do njih še lažji, čeprav bistveno dražji, kot je bil. Pravična rešitev nerešenih vprašanj s sosedo, čeprav arbitražna, je boljša od ohranjanja sedanje negotove in konfliktne situacije. Pravična, sem rekel. Pravica pa ima zavezane oči in še sama ne ve, kako bo razsodila? A če živimo v pravno urejenem svetu, ji moramo zaupati in se podrejati njenim razsodbam. Fiat iustitia!