Gremo v kino!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. april 2015 / 10:24

Prejšnji petek se je v Žireh zavrtel digitalni kino. Dogodka se je udeležil tudi Miha, ki piše tale »mihovanja«, in ta zato niso »posvečena« politiki, ampak manj pomembni, a drugače pomenljivi zadevi. Evgen Podobnik, ki že od srede osemdesetih vodi Kino Žiri, filma pravzaprav ni zavrtel; predvajal ga je iz velike »škatle«, v katero pa ni vtaknil velikega koluta s filmskim trakom širine 36 milimetrov, pač pa kovinsko škatlico velikosti nekdanje videokasete; v tej je digitalni posnetek filma, iz nje ga naloži v projektor. Takšno kaseto morajo v kinematograf poslati po pošti, pošiljka po e-pošti zaenkrat še ni mogoča, saj gre v primeru kvalitetnega filma za datoteko, ki je prevelika tudi za širokopasovno povezavo, in bi pošiljanje trajalo predolgo. A kmalu bo, pravijo, mogoče tudi to: da bo film posredovan s satelita naravnost v neko vaško ali mestno kinodvorano. Kar me pri tej novosti najbolj zanima, pa je vprašanje, ali lahko digitalizacija predvajanja filmov omogoči, da bi naši ljudje začeli ponovno hoditi v kino.

Pripadam generaciji, ki je hojo v kino še doživljala kot »ritual«, kot obred. Ko smo hodili v osnovno šolo, nam je bilo obiskovanje večernih predstav strogo prepovedano, v dvorani so sedeli tudi naši učitelji in kršitev prepovedi bi imela posledice. Učencem so bile namenjene nedeljske matineje in popoldanska predstava istega dne. Šlo pa je za soboto zvečer. In potem je prišel konec junija 1967, ko smo končali osnovno šolo in prvo možno soboto paradno prikorakali na večerno predstavo. Saj ni važno, kateri film je bil, šlo je za obred, za iniciacijo, za vstop v svet odraslih. Mene je hoja v kino zasvojila še bolj, kot je bilo običajno, pozneje sem vstopil tudi v svet filma samega, k čemur je največ pripomoglo prijateljevanje z režiserjem Andrejem Mlakarjem. In sočasno s slovenskim cineastom Jožetom Dolmarkom, ki je bil moj vodič na izbrane predstave v pariških kinematografih. Če bi mogel sešteti vse ure, ki sem jih presedel v mraku kinodvoran, od žirovske preko ljubljanskih do pariških, bi jih gotovo zneslo za osupljivo število.

Moja generacija je bila hkrati tista, ki je še ujela konec zlate dobe hoje v kino. Ravno takrat, pred pol stoletja, sredi šestdesetih, je začela v naše domove vstopati televizija in v naslednjih desetletjih se je pokazalo, kako usodne posledice je sedenje pred televizorji zadalo sedenju v kinodvoranah. Najprej so začeli usihati in se zapirati kinematografi v manjših krajih, okrog preloma tisočletja pa so veliki obmestni »cinepleksi« pokopali še mestne dvorane. A vse mine, hoja v kino je kljub vsemu preživela in zdaj je vprašanje, ali lahko digitalni kino, ki omogoča veliko bolj kakovostno sliko in zvok, to početje filmoljubov spet spodbudi. Mogoče porečete: v čem pa je sedenje v dvorani boljše od sedenja pred domačim televizorjem?! V tem, da se skidaš od doma, po predstavi pa tistega, ki si ga vzel s seboj ali srečal tam, povabiš še na pijačo v bližnji lokal. Tudi za druženje gre, ne le za nezdravo sedenje. Ob kozarcu, ki ni nujno alkoholen, pa se lahko o videnem spregovori, in tudi v tem je dodana vrednost. Doma pač ne razpravljamo o tem, kar smo videli, ampak gremo spat.

Da bi lahko v kinu sedeli, se je treba do njega premakniti, v kino je treba hoditi. Ogled gibljivih slik je torej povezan s hojo in vožnjo, v njem je kljub vsemu tudi veliko dinamike. In ne nazadnje: ko gledaš dober film, se zganejo čustva, tem slej ko prej sledi tudi misel. Gremo torej v kino. Let's move to the movie!