Ženske
Kri mora kdaj tudi zavreti, 2. del
... »Ko sem jo prvič obiskal, me je vrglo na rit. Slabše gospodinje še nisem videl! Brr, stresel me je mraz, ko sem stal med vrati, najprej sem pomislil na starše, ki ji prepustijo otroke v varstvo. Hudičevo jim je moralo iti za nohte, da so ob nesnagi, v katero so spustili potomce, ostali mirni in brez komentarja! Za povrh je imela še psa, zlatega prinašalca … Midva z Gašperjem sva imela doma red kot iz škatlice, verjemite, počutil sem se strašno neudobno!«
Nekoč ji je Igor povedal, da iz njune ljubezni ne bo kruha. Da se ob njej ne počuti kot moški, ampak kot gospodinja. Čistilka. Bila je zelo jezna. Po Medvodah je raztrosila neresnične govorice, da je Igor kot moški nesposoben in da je bila ona tista, ki ga je postavila pred vrata.
»Življenje me je naučilo, da drek še najmanj smrdi, če ga ne mešaš. Molčal sem, ko so se mi prodajalke v trgovini nasmihale izpod čela, ko me je možakar na bencinski črpalki šegavo lopnil po rami. Moj molk je marsikoga ujezil, a to ni bil več moj problem. Potrpel sem mesec ali dva, pa so že vsi pozabili, ker so dobili v zobe novo afero!« razlaga Igor, obenem pa me prosi, naj vsem, ki jih opravljajo, povem, da je njegov recept za utišanje zlobnih jezikov – najboljši.
Veliko se je posvečal nečaku, saj je imel v šoli nekaj težav pri učenju. Dolgo časa se je trudil s črko ''r'', učiteljice pa so od njega zahtevale, naj jo obvlada čez noč. Vsak četrtek je vzel dopust, da je fanta odpeljal k logopedu.
»Nekoč smo zdolgočaseno sedeli v čakalnici, ko vstopi neko živahno dekle ter nas pobara, ali bi lahko tudi mi darovali za neko družino, ki je ostala brez očeta. Ker nisem imel pri sebi denarja, sem gospodično prosil, naj mi zaupa naslov te družine. Odločil sem se, da se, ko opraviva pri logopedu, z Gašperjem kar sama odpeljeva na obisk. To sva res storila. Ženska je ostala sama s tremi otroki, s pokojnim možem, ki se je smrtno ponesrečil na cesti, sta hišo, ki sta jo zidala, ravno dala pod streho. Malčki so se igrali v kotu sobe, se ravsali in čebljali, kot da se ni nič zgodilo. Bili so še premajhni, da bi razumeli. Nežka, tako je bilo ime gospe, mi je skuhala kavo, potem pa mi je odprla svoje srce. Neutolažljivo je jokala, in ko sem se ji ponudil, da ji lahko pomagam, je jokala še bolj. Z Gašperjem sva ostala vse do večera, ob odhodu pa sem ji obljubil, da bom še prišel. Uboga revica se mi je usedla v srce, njena usoda se me je dotaknila, v tistem trenutku bi tudi gore premikal, da bi le lahko priklical nasmeh na njen obraz. Obiskoval sem jo vsak dan, organiziral sem ljudi, ki so prihajali od blizu in daleč, da so s prostovoljnim delom pomagali pri gradnji hiše. Posodil sem ji vse prihranke, ki sem jih imel. Včasih, ko sem prišel domov, sem s težavo zlezel pod tuš, tako sem bil utrujen! Vsakič, ko se je Urška bolj smejala, sem bil vesel! Njene prijateljice so me ustavljale na cesti in mi čestitale, da sem jo spravil k sebi. Bolj kot nanjo, da se je tako hitro pobrala, sem bil ponosen nase, da mi je uspelo. Jeseni naslednjega leta je bila hiša že toliko nared, da so se lahko preselili. Manjkalo je še marsikaj, a nič hudega, sem ji govoril. Za stanovanje, v katerem je živela, je dobila kupca, in kar naenkrat je imela denarja dovolj. Namignil sem ji, da bi bilo lepo in prav, če mi vrne denar, ki sem ji ga posodil. Obrazložil sem ji, da sem ji posodil zlato rezervo, ki jo hranim za najhujše čase. Takrat pa je planila proti meni, kot bi jo pičila kača. Začela me je zmerjati in kričati name, kakšen lopov sem, da je mislila, da sem ji dal denar z najboljšimi, prijateljskimi nameni in ne, da mi ga bo morala vrniti. Obstal sem kot od strele zadet! Dvanajst tisoč evrov je bilo zanjo, glede na to, da je stanovanje prodala za več kot desetkrat toliko, kapljica v morje, zame pa je bil ta znesek ogromen! Ostal sem miren, četudi je v meni vse vrelo. Nakar odvihra v spalnico, prinese denar, a le deset tisoč, in jih zaluča na mizo. Na ves glas zakriči, naj se poberem iz njene bližine, da me ne mara več videti. Počutil sem se kot zadnji tepec na zemeljski obli! Ženska, ki sem jo imel celo rad, ki sem jo cenil in spoštoval, je pokazala svoj pravi obraz! Njen najmlajši, ime mu je bilo Rokec, je na ves glas jokal, ko sem ga pobožal po laseh in mu povedal, da se ne bova nikoli več videla. Nekaj dni nisem mogel ne jesti ne iti v službo, vzel sem bolniško in ostal doma. Celjenje rane ni bilo enostavno. Samega sebe sem prepričeval, da sem sam kriv, da je kriva moja invalidnost, ki je v Urški spodbudila negativna čustva. Šele čez nekaj časa, ko se je srčna rana malo zacelila, sem brez večjih pretresov v duši lahko prisluhnil govoricam, ki so krožile tudi v naši firmi. Urška se je namreč naokoli hvalila, kako me ima na vrvici, da ji jem z roke in da lahko z menoj počne vse, kar jo je volja. Kar nekaj ljudi mi je očitalo, da so mi večkrat hoteli povedati, kaj se plete za mojim hrbtom, a jih nisem želel poslušati. Takrat sem se zaklel, da me ne bodo več dobili v pest ne ženske ne ljudje v stiski. Postal sem zelo črnogled in različne položnice, ki so jih pošiljali dobrodelna društva in drugi, sem neodprte metal v koš. Hvala Bogu in vsem svetnikom, da sem imel Gašperja! Zanj se je bilo vredno znova postaviti na noge in znova zaživeti kot človek!«
Igor je začel prebirati različno duhovno literaturo, a je kmalu ugotovil, da je vse skupaj velik blef. Enkrat ali dvakrat je šel na predavanja, a se mu je množična histerija hitro uprla. To pa res ni zame, si je rekel in iskal naprej, kaj bi bilo tisto, s čimer bi zapolnil svojo dušo in ne nazadnje tudi samoto.
»Gašper je bil vešč ročnih spretnosti. Doma je nenehno nekaj risal, gnetel plastelin, glino. Iz kartona sva naredila avtomobil, ga pobarvala, da je bil videti kot v kakšnem prospektu. Medtem ko je bil fant na košarki in pri drugih krožkih, sem začel obiskovati šolo risanja in lončarjenja. Sicer me je malo motilo, ker so bile tam same ženske – pa ne mlade, ampak upokojenke, a sem se tudi nanje navadil. Ugotovil sem, da se v njihovi družbi počutim veliko bolj sproščeno kot med mlajšimi. Hodili smo tudi na izlete, obiskovali smo razstave v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji. Nič mi ni manjkalo, dve leti sta minili kot blisk.«
Vmes mu je umrla mama, z bratoma in sestro so se pričeli prepirati zaradi dediščine, a je na koncu vendarle zmagal razum. Kljub temu je Igor dobil nekaj novih sivih las.
»Najbolj me je bolelo, ker se sestra ni zmenila za svojega sina, za Gašperja. Obnašala se je, kot da ne bi bil njen, temveč moj. Nerad to rečem, a moram: Gašper je v naši širši družini najpametnejši. Zelo zrelo gleda na svet in njemu so problemi nujni, da jih lahko rešuje. Trdi, da so ljudje, ki jih nimajo, dolgočasni in nesposobni, ker nimajo možnosti nabiranja izkušenj. Iz izdelovanja glinenih golobov je presedlal na pravo in politiko, na ekonomijo in varstvo narave. Zvečer sva skupaj gledala televizijo in potem polemizirala o vsem, kar sva slišala. Najini pogovori so bili zelo živahni, saj sva pogosto stala na različnih bregovih. Ko je šel spat, sem se še bolj zavedal, da sem sam, osamljen, da bo Gašper kmalu odšel na fakulteto, si našel dekle – in pozabil name.«
(Konec prihodnjič)
Rastko Pastirk