Spet ta Zlodej!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 9. avgust 2013 / 11:27

Novica prejšnjega tedna je bil odstop prvakov Cerkve v Sloveniji. Zato skoraj ne morem drugače, kot da v tej zadevi tudi sam nekaj pripišem. A kako, da bo vsaj malo drugače od vsega tistega, kar je bilo že izrečeno in zapisano? Za iztočnico vzamem razlago novega administratorja ljubljanske nadškofije msgr. Andreja Glavana. Gospoda mi je bilo dano pred mnogimi leti osebno spoznati, ko je bil še župnik v Stari Loki in sva naredila dolg intervju za naš časopis. Potrjuje se mi občutek, ki sem ga dobil že takrat: da škof Glavan intelektualno morda res ni tako visok kot dvakratni doktor Stres, zato pa tembolj verski. Izrazito verska je tudi njegova razlaga tega, kar se v slovenski Cerkvi dogaja že nekaj let. Ob velikem šmarnu 2012 je aferi z nadškofom Uranom in bankrotom mariborske nadškofije razložil takole: »Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.« Na spletni strani novomeške škofije pa je mogoče med drugim prebrati tudi tale škofov stavek: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog in išče, koga bi požrl … Ustavite se mu trdni v veri.«

Napade na slovensko Cerkev naj bi torej vodil Satan osebno. Doslej so jih pripisovali silam kontinuitete, medijem, zlohotnim posameznikom … Zdaj pa je ta zadeva dobila tako veliko razsežnost, da bi bilo neverjetno, ceneno in smešno, če bi finančni in siceršnji bankrot Cerkve pripisovali delovanju (bivših) komunistov. Komunizem je bil tudi sam Satanovo delo, a zdaj gre za dimenzije, ki presegajo rdečo razsežnost. Črno to pot ni ogroženo od rdečega, temveč od anti-črnega. Ne upam si soditi, ali je škofova razlaga resnična ali ne. Upam pa si o njej podvomiti. Zdi se mi, da je poskus, da bi vse skupaj pripisali Satanu, izmikajoč. Ob tej razlagi sta možni vsaj še dve. Ena bi bila, da je vsa reč božje delo. Zakaj pa ne?! Čisto možno je, da je vse skupaj kazen božja za grehe, ki so se nakopičili v slovenski Cerkvi. Še bolj verjetno pa je, da je razplet posledica napak, ki so jih v toku let storili cerkveni možje sami. Po mojem je že skrajni čas, da naši kleriki poiščejo krivce v svojih vrstah in nehajo kazati na druge, na preoblečene komunajzarje ali na samega Satana.

Po drugi strani pa vsa ta reč ni nobena posebna tragedija. Cerkev je Božje delo, je orodje, s pomočjo katerega se v človeško družbo preliva Božja milost. Če dodamo, da je razsežnost Cerkve planetarna, se padec tega ali onega visokega predstavnika izkaže kot malenkost. To je tako kot v primeru izjemno močnega potresa nekje na Daljnem vzhodu; ta je okoli svojega epicentra katastrofalen, pri nas pa ga sploh ne začutimo. Spodbudno v vsej medijski kampanji, ki je nastala po objavi novice o odstopu obeh nadškofov, se mi zdi dejstvo, da se je večina vernikov odzvala mirno in dostojanstveno. Tako v medijih kot v svojih osebnih pogovorih s kris­tjani sem zaznal, da se večina odziva mirno, skoraj stoično. Kot dobri vojak Švejk, ki bi tudi v tej situaciji izrekel svoj: »Predvsem pa brez panike«. Dober kristjan ve, da Cerkev ni na svetu zato, da bi se ukvarjala s finančnimi špekulacijami, ampak zato, da ohranja in širi Kristusov evangelij. Vero, da je Kristus v tisti prvi veliki noči res vstal in da se to lahko zgodi tudi tistemu, ki v to sporočilo veruje. Obet tega sporočila pa je tako velik, da daleč presega vse zemeljske reči.