Slovenska dramatika se mladi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 10. april 2015 / 09:36

V torek se je s podelitvijo nagrad končal 45. Teden slovenske drame. Prva osebnost letošnjega festivala je Simona Semenič, letošnja Grumova nagrajenka, Šeligovo nagrado pa je prejela predstava 1981, ki je na njeno besedilo nastala v produkciji Gledališke skupine mladih/AGRFT in Gledališča Glej.

Kranj – Kranj je bil s Prešernovim gledališčem dvanajst dni središče slovenske gledališke umetnosti, v prvi vrsti pa tudi slovenske dramatike. Na festivalu se je zvrstilo šestnajst predstav v tekmovalnem, spremljevalnem in mednarodnem programu. Predstave in druge dogodke (bralne uprizoritve nominiranih za Grumovo nagrado) si je ogledalo dva tisoč dvesto gledalcev, kar kaže na to, da kranjska publika gledališče spoštuje in si ga želi.

Po podaljšanem gledališkem tednu pa je bila torkova zaključna slovesnost v prvi vrsti namenjena najboljšim dosežkom letošnjega festivala, uprizoritvam in ustvarjalcem ter mojstrom slovenske dramske besede.

O pomenu lastne dramatike in gledališča je uvodoma govorila tudi ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. Da je področje kulture zagotovo eno tistih, s katerim se Slovenci lahko najbolj ponašamo, in da je Slovenija po evrobarometru s 33 odstotki prebivalstva, ki so v zadnjem letu obiskali gledališče, med evropskimi državami v samem vrhu, takoj za Skandinavci. Obljubila je, da se bo kljub varčevanju in krizi upirala nadaljnjim rezom v kulturi. Najprej so podelili nagrado občinstva, za katero so se potegovale vse predstave festivala. Najvišjo povprečno oceno 4,8 je prejela predstava Vzemi me v roke Evalda Flisarja v režiji Dipike Roy in izvedbi Banyan Tree Productions iz Bombaja v Indiji. »Ponosni smo, da je indijska produkcija bila izbrana za najboljšo. Evald Flisar je v Indiji zelo popularen avtor, v tej sezoni se pri nas igrajo kar štiri njegove igre,« je dejal Rakesh Upadhyay z indijskega veleposlaništva v Sloveniji, ki je prišel po nagrado.

Zadnja tri leta Prešernovo gledališče na Tednu slovenske drame podeljuje tudi nagrado za mladega dramatika in letos je žirija izmed osmih prispelih besedil nagradila delo z naslovom Ptice selivke avtorice Katje Markič. »Poslala sem besedilo na natečaj in upala na najboljše. Nisem pa vedela, kaj lahko pričakujem, saj nisem poznala konkurence,« je povedala Katja Markič, ki je besedilo napisala za sprejemno nalogo na AGRFT, kjer obiskuje prvi letnik dramaturgije. »Besedilo, v katerem igrajo trije liki, govori o problematiki praznine tako v njihovem življenju kot v medsebojnih odnosih,« še dodaja Markičeva, ki je na odru citirala enega svojih likov: »Dramatik ni nekdo, ki ve, kaj piše, ampak je nekdo, ki se vsakič znova išče v svojem pisanju. Če sem s Pticami selivkami pristala na pravi veji, sem vesela.«

Duhovit je bil v zahvali legenda slovenske gledališke stroke, kritik, publicist in teatrolog Vasja Predan, ki je prejel Grün-Filipičevo priznanje za poglobljeno in tankočutno spremljanje slovenskega gledališča. »To je po eni strani veliko priznanje za moje delo, hkrati pa lahko brez lažne skromnosti rečem, da je to prišlo v prave roke.« Predan je tudi poznal oba gledališčnika, po katerih se imenuje priznanje. V nadaljevanju sta sledili še dve nagradi festivala, Šeligova nagrada in nagrada Slavka Gruma. Strokovna žirija je izmed osmih tekmovalnih predstav za najboljšo izbrala predstavo 1981, avtorice Simone Semenič v režiji Nine Rajić Kranjac in izvedbi ter produkciji Gledališke skupine mladih/AGRFT in Gledališča Glej. Predstava je bila nedvomno ena izmed boljših na festivalu, kar je potrdilo tudi navdušeno občinstvo. Mladi igralski rod, ki šele prihaja, je prepričal s svojo svežino in atraktivnim pristopom ter izjemno zavzetostjo pri ustvarjanju predstave. »Rastejo trave in misli ...« je završala pesem v dvorano.

Dramatičarka Simona Semenič je na oder prišla tudi po najprestižnejšo nagrado festivala, nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Doslej je nagrado prejela dvakrat, a jo vselej delila s še drugimi nagrajenci. Je lepše biti sam na odru? »Definitivno, predvsem zato, ker je finančni zalogaj večji,« je za Gorenjski glas povedala Simona Semenič, na vprašanje, ali je pisanje po naročilu breme za avtorja, pa dodala: »Besedilo mi je naročila Barbara Hieng Samobor iz MGL. Samo pisanje poteka na enak način, saj v moji pisavi ni nobene razlike, je pa lažje, ker veš, da bo to prodano in se ne obremenjuješ s tem, od česa boš živel, medtem ko pišeš. Sploh pa mi je koristilo, ker sem že dobila nekaj predujma za besedilo. Z vidika življenja je definitivno lažje pisati po naročilu, če se seveda pri tem preveč ne samocenzuriraš oziroma se ne obremenjuješ s tem, za katero gledališče pišeš.« Semeničeva je bila še posebno vesela Šeligove nagrade za uprizoritev njenega besedila 1981. »Predstava je dobra, navdušena pa sem tudi nad tem, s kakšno predanostjo so se študentje lotili teksta, na kakšen način so ga razumeli in ga plemenitili. Lepo pa je tudi, da je zmagala produkcija, ki je izven nekih institucionalnih gledaliških okvirov. Bravo.«