Z Alternativo za Kranj do sprememb

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Kranj / / 09:48

Iniciativa za demokratični socializem je v petek na Osnovni šoli Jakoba Aljaža pripravila javno tribuno Kje so kranjske tovarne?, s katero so želeli spodbuditi razpravo o tem, kakšno prihodnost lahko zgradimo na pogorišču tovarn, ki so nekoč predstavljale ponos Kranja in Slovenije.

Kranj – Generacija naših staršev in starih staršev si je kruh služila v Iskri, IBI-ju, Tekstilindusu ... Za našo, mlajšo generacijo prihodnosti v Kranju skorajda ni, je bilo izhodišče razprave, ki jo je v petek v Kranju pripravila Iniciativa za demokratični socializem (IDS), članica koalicije Združena levica. Ob tem so sodelujoči izrecno poudarili, da se ne želijo nostalgično vračati v preteklost, ampak odpreti vprašanje, kakšno razvojno politiko si želimo v Kranju ter širše v Sloveniji, Evropi in svetu. O tem so spregovorili člani IDS Anita Tolić, Boštjan Remic, Borut Golob in Luka Mesec.

»Vladajoči neoliberalni apologeti nas prepričujejo, da nas bodo rešili drobno gospodarstvo, podjetništvo, privatizacija in tuje investicije. Kranj je eden od primerov, kako recept, ki so nam ga predpisali dvajset let nazaj, ne deluje,« so uvodoma opozorili sodelujoči. Zato želijo vzpostaviti alternativo temu, ki jo po njihovem predstavljata delavsko lastništvo in soupravljanje. Da bi to tudi udejanjili, so na petkovi tribuni ustanovili delovno skupino, ki so jo poimenovali Alternativa za Kranj. V okviru omenjene skupine bodo zbirali predloge, ki jih bodo nato prek poslanske skupine Združene levice pretvorili v zakonodajne predloge in jih naslovili na vlado. »Dovolj je bilo privatizacije in tajkunskih modelov. Človeka je spet treba postaviti pred kapital,« je poudaril član IDS Boštjan Remic, ki verjame, da je mogoče prek Alternative za Kranj stvari spremeniti na bolje.

Kot so spomnili na javni tribuni, je bil Kranj pomembno industrijsko središče nekdanje skupne države z močnimi podjetji, ki so zaposlovala nekaj deset tisoč delavcev. Vlagalo se je v razvoj, zato so bila po razvitosti in kakovosti izdelkov v samem svetovnem vrhu. »Legendarni in za oblikovanje po vsem svetu večkrat nagrajeni Iskrin telefon ETA 80 oblikovalca Davorina Savnika je bil v številnih gospodinjstvih ne le Vzhodne Evrope, ampak tudi v Zahodni Evropi in ZDA.« Podjetja so skrbela za socialno varnost zaposlenih in jim zagotavljala spodoben življenjski standard. Velikani, kot so Sava, Iskra ali pa tekstilna podjetja Tekstilindus, IBI in Gorenjska oblačila, so bili v tranzicijskem obdobju privatizirani, nemalokrat s tako imenovanimi menedžerskimi prevzemi, ki so podjetja zadolžili, nove lastnike pa je zanimal le dobiček, tako da je bil razvoj onemogočen. »To je podjetja v veliki meri uničilo, nekatera pa so preživela kot manjše enote, ki izdelujejo le še posamezne dele za industrijo in so danes odvisna od tujih velikanov.«

Na to je opozoril tudi Luka Mesec na primeru Domela, enega vodilnih evropskih podjetij za proizvodnjo elektromotorjev, ki so ga sicer izpostavili kot pozitiven zgled ekonomske demokracije oziroma delavskega upravljanja. »A problem je v tem, da Domel dobi le deset odstotkov končne vrednosti, vso smetano pa poberejo velika podjetja, ki te elektromotorje vgrajujejo v svoje izdelke.« Zato bi si po njegovem morala država zastaviti ambicioznejše cilje, in sicer da bi namesto polizdelkov spet proizvajali končne izdelke. Ponudil je tudi rešitev, kje dobiti denar za to. »Kar nekaj ga 'leži' v slovenskih bankah, v katere smo vložili prej pet milijard in pol evrov, podjetja pa kljub temu ne morejo do posojil.« Obenem bi morali poskrbeti, je dodal, da denar ne bi več odtekal v davčne oaze.