Kamarški konji in gaudi

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:06

Ste morda uganili, kam vas bom povabila? V Provanso in Katalonijo. Pot do prestolnice Barcelone je z avtobusom dolga kot ponedeljek, celih 21 ur. Vendar je na poti kaj videti. Ligurska obala se strmo dviguje nad morjem in na skrbno obdelanih terasah se bohotijo steklenjaki, od koder prihaja zgodnja zelenjava italijanskega porekla. Španska Costa del Sol pa je sploh ena sama pokrita plastika ali steklo, kjer gojijo tehnološko zelenjavo in sadje. Kako dragocen je lasten vrtiček. Kaj kmalu se pripeljemo do Nice, Monaka in Canna. Sama mondena in prestižna mesta, kjer je doma denar. Jahte, casinoji, hoteli. Za eno nočitev lahko plačate 1500 evrov. In pripeljali smo se do pokrajine Camark, kjer se v morje izliva reka Rona. Rečna delta ustvarja mokrišče, ki je danes posebna vrednota. Živali in rastline izginjajo in mokrišča so raj biotske raznolikosti, ki smo jo dolžni varovati. Človek je naravo uničil, le človek jo lahko tudi varuje. Tale mokrišča so domovanje posebnih kamarških konj pa bikov in flamingov. Kaj kmalu se bodo pojavili komarji, potem bo malo manj prijetno. Takoj čez špansko mejo nas že vabi muzej Salvadorja Dalija. Kaj je normalno, je stvar spora ali debate. Dali pa je res poseben. Zelo poseben in zelo »odštekan«, prav toliko, da ga je vredno videti. Prispeli smo v Barcelono. En dan je absolutno premalo, da bi se človek naužil te lepotice. Morda toliko, da ostane želja, še bi prišel. Če Ljubljano zaznamuje Plečnik, Barcelono Gaudi. Arhitekta sta živela v istem času, le da je Plečnik svojega kolega preživel za dobrih 30 let. Gaudi ni maral ostrih kotov in ravnih linij. Potem pa si predstavljajte, kakšna je najdaljša klopca na svetu, če nima ravnih linij. Vijugasta in mozaična se vije v pakru Guel kot kača, ki jo podpirajo stebri. Mozaiki in barve, zaobljene hiše z barvnimi mozaiki, to je Gaudi. Potem pa Barca in mogočen stadion, ki lahko sprejme več kot 90.000 gledalcev. Pa muzej in trgovina, odličen posel. Ko se je zvečerilo, smo občudovali ples vode, barv in glasbe, to so pojoče fontane, ki poplesujejo v ritmu nepozabne pesmi Freddieja Mercu­ryja in Montserrat Caballe, ki jo vsi poznate. Največja ulica Rambla, ker je kot v panju, pa akvarij, kjer se sprehajate med morskimi psi. Vmes je ravno toliko časa, da pokukamo v trgovinice, in zvečer še flamenko, čisto pravi flamenko. Ritem in strast, ples in življenje. Če je sreča, je oboje. In viteške igre in paella, tortilja, ribe, jamon … Človek bi pomisli, če je vse to sploh mogoče stlačiti v le en dan in pol, kar smo bili v Barceloni. Potem pa zopet »očarljiva« vožnja domov. Takoj, ko bom imela priložnost, bom spet šla.

Lahko bi rekla zopet »mati na službeni poti«. In zopet so doma preživeli.

Prihajajo prvomajski prazniki. Podajte se kam na pot. Človek pride nazaj drugačen, nova spoznanja, novi ljudje, nove ideje. Marsikomu je odločitev in organizacija muka, pa izberite agencijo ali še več, za svojega sopotnika lahko izberete tudi Gorenjski glas. Ni pomembno, s kom potujete, da le greste. In pripravite se na pot. Več kot vložite, več dobite.