Kongres

Pretekli konec tedna je v Ljubljani potekal mednarodni kongres zakonskih in družinskih terapevtov na temo Kvaliteta sobivanja. Zbralo se nas je približno 150 terapevtov, psihologov, socialnih delavcev, psihiatrov, morda je bil tudi kakšen zdravnik. Takšen kongres je vsako leto. Na njem posamezni raziskovalci predstavijo rezultate svojih magisterijev, doktoratov ali posamezne praktične primere dobre prakse. Vse teme so zelo praktične in takoj uporabne v poklicih, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem v stiski. Nekaj tem: Soočenje s hudo boleznijo in s koncem življenja, Pogled na kvaliteto sobivanja skozi šport, Doživljanje spolno zlorabljenih žensk, povezano s skrbjo in vzgojo otroka, Spremembe ob rojstvu otroka in razpad partnerskega odnosa, Ali matere vzgajajo drugače kot očetje, Zasvojenost s seksualnostjo – kako partnerju in otrokom povedati resnico, Ključni dejavniki pri terapevtskem delu z odvisnimi.

Skupno vsem predavanjem je bila skrb za človeka. Čeprav smo mnogokrat zelo in preveč kritični do družbenih razmer, bi morali večkrat priznati, da je bil v zadnjih 30 letih napravljen ogromen korak pri možnostih pomoči, ki jih imajo ljudje v stiski na razpolago. Najprej imamo zakonodajo, ki je pričela ščititi žrtve, npr. fizično kaznovanje otrok ni dovoljeno, spolna zloraba se obravnava kot zločin. Uveljavljanje teh zakonov gre počasi, predvsem skladno z miselnostjo ljudi. Nato imamo danes mnogo več poklicev, ki skrbijo za pomoč ljudem in ki jih včasih ni bilo. Ogromno je raznih društev in skupin za samopomoč, kjer se zbirajo ljudje s podobnimi težavami in kjer si medsebojno izmenjujejo izkušnje.

Ne glede na to, kaj nam družba omogoča, pa je v naših družinah še vedno veliko nepotrebnega trpljenja. V teh družinah najbolj trpijo otroci, nemočni gledajo prepire ali/in tepež staršev, česar ne bodo mogli nikoli pozabiti, kot rakova tvorba je še vedno ogromno alkohola in kot zli duh se v naše domove skozi televizijske ekrane in računalnike vsiljuje odvisnost od teh diktatorjev našega časa. Vse to nas med sabo odtujuje. Še vedno nočemo govoriti o grozotah vojne, ki smo jih doživljali ali gledali od blizu. Ljudje se ne upamo pogovarjati o naših občutkih manjvrednosti, nekateri celo življenje nosijo to breme (in ga nehote prenašajo naprej na svoje potomce), spet drugi so žrtve bolestnega ljubosumja. Res je škoda, da se je veliko ljudi preprosto navadilo prenašati breme življenja. Nosijo npr. tone žalosti zaradi težkih dogodkov in ne vejo, da danes obstajajo strokovnjaki, ki nam pomagajo zmanjšati ta bremena oziroma ob katerih lahko predelamo ta težka čutenja.

Zdi se, da mladi rod precej manj okleva pri iskanju pomoči za reševanje svojih težav, ki se pojavljajo v odnosih, in za reševanje raznih čustvenih težav, ki so podlaga za razne odvisnosti, fizično nasilje, medsebojno sramotenje, alkohol, stalne zakonske prepire … Gotovo je manj sramu, ki nam preprečuje, da gremo po pomoč. Vse raziskave, ki jih delajo zgoraj omenjeni strokovnjaki, so v končni fazi namenjene izboljšanju kvalitete bivanja tukaj in sedaj. Zato preberimo kakšno dobro knjigo, ki so jo napisali, obiščimo kakšno predavanje na temo odnosov in vpliva čustev ter imejmo pogum in si poiščimo pomoč. Imamo le eno življenje in še to je kratko.