V Planici je zelo lepo biti skakalec

Pogovor s Petrom Prevcem, smučarskim skakalcem kranjskega Triglava, enim izmed slovenskih športnih junakov letošnje zime

Je v teh dneh naporno biti Peter Prevc? Vrstijo se sprejemi, obveznosti do pokroviteljev, medijev ...

»Po eni strani naporno, po drugi strani pa je prednost tega posezonskega dela, da ni nobene velike panike, če si naslednji dan malce utrujen, kar se med sezono ne sme dogajati. Te obveznosti je treba skoraj obrniti v dolžnosti tekmovalca do vseh, da se zahvali in predstavi sadove svojega dela.«

Ste že sploh imeli čas zase, za svoje bližnje?

»Po pravici povedano še ne prav veliko. Od nedelje smo se z družino uspeli pogovarjati le kakšno uro. Od sobote naprej bo več časa tudi za to.«

V Planici je bilo zelo lepo biti skakalec.

»Res je. Tudi Peter Prevc je bilo zelo lepo biti. Na treh tekmah sem bil trikrat na zmagovalnem odru, trikrat sem poslušal slovensko himno, ne samo tonsko iz zvočnikov, tudi vokalno iz množice.«

Pohvalili ste navijače, omenili pa tudi nekaj nešportnega navijanja glede Severina Freunda. Vam je bilo ob tem nelagodno?

»Morda ti postane ob takih dogodkih malce nelagodno. V nedeljo je v prvi seriji skočil malenkost slabše, jaz sem skočil pred njim in sem spodaj slišal iz množice »yes, yes«. Konec koncev, tak je šport.«

Predvsem otrokom veliko pomeni vaš avtogram. Koliko kartic s podpisom ste razdelili v Planici?

»Okrog dva tisoč. Sploh otrokom jih daš z veseljem, ker veš, da četudi jo bo šestkrat pobral iz blata, bo prišla z njim domov in mu bo nekaj pomenila.«

Ste tudi vi kot otrok zbirali avtograme?

»Ne, nisem. Sem jih pa sedaj začel. Če je priložnost prava, še jaz rečem za kartico. Mogoče bo pa prav prišlo na stara leta.«

Veliko imate opravka z mediji. Vas je kdo učil veščin nastopanja?

»Tega se nisem nikoli posebej učil, kar ste me skozi teh šest sezon sami naučili. Na začetku je iz mene prišel kakšen stavek, sedaj se trudim, da poskusim že kaj pametnega povedati.«

Ste eden izmed velikih junakov letošnje zime, poleg Žana Koširja, Tine Maze in Jakova Faka. Eden drugega verjetno vlečete naprej?

»Je lažje, ker smo tako uspešni. Žan je rekel v smislu, da če povsod zmagujejo, moram pa še jaz kaj narediti. Vsi ti uspehi ti dajo dodatno brco. Dobro je, da se imaš po sezoni pogovarjati še o drugih, da so vse naše minute v hotelih zasedene, ko prideš s tekme in imaš odprto debato o vseh uspehih, nastopih.«

Spodbujate se tudi preko omrežij. Predvsem Jakov Fak je zelo aktiven.

»Jakov je res zelo aktiven in sem zelo vesel, da mu to uspe. Vsaka podpora pred in po tekmi od drugega velikega športnika, ki je prav tako zaseden na vseh frontah, je zelo dobrodošla in daje motivacijo.«

Se kaj družite med seboj?

»Skoraj nič. Poleti se kdaj pa kdaj dobimo edino z Žanom. Pa ni razlog šport, druži naju družba.«

Vas vprašanja na temo neosvojenega kristalnega globusa motijo?

»Vseeno mi je.«

Je še kaj grenkega priokusa?

»Ne, tega pa ni več. Takoj po tekmi imaš sedemnajst izgovorov, kdo in zakaj je kriv, ko jih daš skozi, prideš do tega, da si bil le sam tisti, ki si naredil napako. V glavi sem predelal, kje sem naredil napako in kaj je zmanjkalo. Oporna točka je samo še spodbuda in motivacija.«

Všeč mi je, ker razloga ne iščete drugje, temveč v sebi.

»Potrudim se, da je tako. Takoj po tekmi, takoj po neuspehu je veliko drugih krivih. To brez skrbi, da obtožim tudi še kakšnega drugega, ampak le do takrat, ko se poglobiš vase, ko želiš priti problemu do dna, ko gledaš, kje se lahko ti spremeniš, da boš boljši. Vedno gledam, kaj lahko jaz spremenim, da bom naslednjič boljši, da se bom popravil, da bom morda tistega, ki me je tam zmotil, naslednjič zmotil jaz.«

Tako pred vami kot pred Severinom Freundom je v skupnem seštevku številka 1. Se počutite zmagovalec?

»Glede na to, da nimam globusa, ne.«

Vas motijo izjave v smislu, saj ste še mladi, imate komaj dvaindvajset let, boste že še osvojili tudi to?

»Počasi te res že moti, ampak še vedno, če bo zdrav­je držalo, imam minimalno še deset let pred seboj. Se bom trudil naprej.«

Ste pa drugo sezono najboljši letalec na svetu.

»Da, a na to jih je večina pozabila. Zdelo se mi je, da je imel lani ta uspeh veliko večjo težo kot letos, čeprav je bilo letos v poletih pet tekem, lani sta bili samo dve. Ko se boriš za tako večjo stvar, kot je veliki kristalni globus, je mali globus sploh v očeh javnosti nepomemben. Priboril sem si ga pa prav na zadnji tekmi.«

V Vikersundu ste kot prvi postavili mejnik 250 metrov. Je to tisti dosežek, ki vam bo na dolgi rok iz te zime ostal najbolj v spominu?

»Možno, zagotovo, da bo ostala letnica 2015, če se ne bo še kaj zgodilo, v spominu ravno po novem mejniku.«

Si beležite ure treninga? Imate kakšen blokec s temi podatki?

»Ne, nimam blokcev s podatki, koliko se trenira. Beleži se bolj to, kaj se trenira in v kakšnem obsegu, ne časovno, ampak količinsko. Treningi so lahko zelo različni. Kakšen ti vzame tri ure, kakšen pa le dobro uro.«

Z vami sem imela prvič pogovor leta 2009, ko ste na tekmi celinskega pokala v Kranju osvojili drugo mesto. Takrat ste, se mi zdi, širšo javnost prvič opozorili na svoj talent. Se še spomnite te tekme?

»Spomnim se samo slik z razglasitve.«

Takrat ste mi dejali, da je vaš vzornik Robert Kranjec. Še vedno?

»Vzornika skoraj ni več. Robi mi je bil takrat všeč zaradi njegovega pristopa do športa. On bo vedno naredil več kot je treba. Nikoli ga ni treba nič prositi. Takoj se bo lotil treninga. Zelo je zavzet za šport. V tem sem videl motivacijo, prednost, razloge, zakaj ga tako cenim.«

Dejali ste še, da vas je v družini več, ki skačete, a da konkurence še ni čutiti. Cene sedaj že trka na vrata. Je te konkurence že kaj več?

»Da in ne. Družinska konkurenca je šele po tekmah, pride do izraza bolj v šali kot ne. Na tekmah pa sva tekmeca, ki eden drugemu privoščiva uspeh. Cene se trenutno prebuja, prihaja v svetovni pokal, a ima precej težjo pot, kot sem jo imel jaz. Medijsko je obremenjen, vsi ga sprašujejo, zakaj je bil Peter pri sedemnajstih že v svetovnem pokalu, on pa ne. Ni tako sproščen. Bolje, če bi ga glede tega vsi pustili malce pri miru.«

Uspehi so povsod najprej odvisni od zdravja. Vi ste kar pri zdravju, vsaj tako se zdi.

»Zdravje mi zaenkrat res dobro služi. Zaradi zdravja nisem imel nobenih izostankov. Prehladi, ki so bili, so se odpravili s čaji, zelišči. Tudi večjih poškodb v karieri ni bilo.«

Je vaš jedilnik sedaj kaj drugačen kot med sezono?

»Ta teden jem enkrat na dan, ker za kaj drugega ni časa. Jem skoraj manj.«

Potem bo šel še kakšen kilogram navzdol?

»Ne, to pa težko. Če želiš izgubiti težo, moraš povečati porabo. Porabe pa ta teden praktično ni druge kot vožnja v avtomobilu in govorjenje.«

V obdobju brez treningov pa verjetno pridobite kakšen kilogram?

»Pridobim kakšne tri kilograme. Telo se regenerira, nahrani.«

Kako v tem obdobju preživljate prosti čas?

»Prvi dan, ko mi bo ostajal čas, da mi bo dolgčas, da bom imel šest, sedem ur prostega, se bom zagotovo kam podal: na kakšen sprehod z dekletom ali tek.«

V tem dobrem mesecu dni si verjetno želite čim več zasebnosti?

»Tako je. Zato tudi greš na dopust nekam, da ni nekoga za vsakim vogalom oziroma da ne slišiš glasov, poglej, to je pa Peter Prevc. Pred­vsem starši so tukaj tisti, ki te spoznajo, pa ti ne upajo reči, otroku morajo pa potem zelo naglas povedati, če si videl tega pa tega.«

Verjetno so vprašanja, na katera ne želite odgovarjati. Kaj za vas ni za javnost?

»To je tisto, kar je v družini, kar se mi dogaja, ko sem doma, ko sem za štirimi stenami. Po mojem mnenju mora športnik potegniti črto, do kje javnost še lahko gre, od kje pa ne več. Ko nekatere spustiš preveč k sebi, bodo izvedeli za vsako stvar, ki jo boš delal. Poglejte Primoža (Peterko, op. p.), koliko mu je bilo narejene škode.«