Bolezen

Zgodba, ki ji je težko verjeti, 2. del

... »Moje sestre so res nekaj posebnega. Še jaz jih ne razumem, kaj šele, da bi pričakoval, da jih razumejo ''zunanji''. Zaradi takih in drugačnih razlogov se niso poročile, ostale so doma, vse štiri garaške, tako kot so nas vzgojili starši. Ja, saj so se včasih sprle med seboj, a če je bilo treba obgristi tretjega, so bile homogene kot eden,« je nadaljeval svojo življenjsko zgodbo Stanko.

»Težko bi povedal, kdaj točno sem v naših odnosih začutil, da se me hočejo znebiti. Ne le mene, tudi sina Marjana. Projekt ''odstranitve'' se je začel postavljati na noge že pred več leti. Moj sin, ki je v naši širši družini edini potomec s tem pa tudi edini naslednik, jim nikakor ni bil po volji, zato so se odločile, da najdejo za gospodarja nekoga tretjega – tujca. Prefrigano mešetarjenje, ki ga sploh nisem takoj zaznal, se je začelo že takrat, ko je brat zbolel. Sestre so sklenile, da se pravice ''gospodarja'' za dve leti prenesejo na eno od njih, na Milko. Meni so govorile, da je ta ukrep začasen, dokler ne bo Marjan polnoleten. Bolni brat, ki je zelo dobro vedel, kakšni so njegovi družinski člani, je še na smrtni postelji opomnil, naj pazimo, da kmetija ne pride v tuje roke, ker se je preveč ''matral'' zanjo … Vedel je, da so sestre staromodne in starokopitne, vendar nikomur ni padlo na pamet, da bi njegovo željo črno na belem pred smrtjo vrgli na papir pred pričami. Ančka in Milka sta še imeli čustva, Slavka pa je bila hladna kot led,« je Stanko trgal iz sebe bolečino, ki ne neha in ne neha povzročati trpljenja.

Tudi meni kot poslušalcu ni bilo lahko pri srcu. Težko si je bilo predstavljati, kako lahko zaporedje trpkih dogodkov, ki nikakor niso bili naključni, uničijo zdravje nečaku, malo je manjkalo, pa bi sestre pustile umreti brata Stanka, edinega, ki bi jim pri dediščini še lahko zmešal štrene.

Stanka so začele ignorirati na vsakem koraku. Ko je sestra Slava praznovala 80-letnico, so povabile več pomembnih ljudi, tudi župnika, le brata ne.

V življenju sem srečala na tisoče ljudi, poslušala njihove zgodbe, med njimi pa so redki, ki bi doživeli toliko hudega v lastni družini kot Stanko. Žal mu usoda tudi sicer ni prizanašala.

Stanko se je rodil kot peti otrok. Leta 1945, januarja, se je skupaj s prijatelji priključil domobrancem v Suhem Dolu. Maja so se pričeli umikati na Koroško v Vetrinje. Spominja se, da tam ni bilo nobenega maltretiranja. Organizirani so bili v več skupin. Kuhal jim je Lipetov iz Nove vasi. Ko so Angleži tako ukazali, so se pričeli vračati v domovino. To je trajalo od 11. do 28. maja. Skupino, v kateri je bil tudi Stanko, so namestili na gradu v Škofji Loki. Sprejem je bil nečloveški. Od železniške postaje do gradu so jih vodili v spremstvu stražarjev, vzklikati pa so morali, da so služabniki Rupnika.

»Neke noči so nas preselili v šentviške zapore. Šli smo peš, prispeli smo 15. junija. Tam se je maltretiranje nadaljevalo. Ležali smo drug na drugem kot skladovnica drv. Domov sem se vrnil šele 8. avgusta, in sicer peš prek Škofje Loke. Komaj sem se vlekel po dolini, saj sem bil brez moči, tehtal sem le 35 kg. Bil sem tudi poln uši. Pri Anžonovcu v Srednji vasi so me povabili, naj prespim pri njih, pa nisem hotel, da se jih ne bi še drugi nalezli. Domačim lep čas nisem bil v nobeno pomoč. No, ja, tudi stregli mi niso, ni bila takšna navada. Poletje in čas do zime je bilo vse, kar sem zmogel, da sem obiral gosenice na zelju.

Leta 1958 sem šel na služenje vojaškega roka, med tem časom je doma gospodaril brat Janez. Po vrnitvi iz JLA, sem se odločil za gradnjo hiše, svet sem kupil od Kamška. Ker nisem dobil gradbenega dovoljenja, sem material prevozil na dražgoško, na novo parcelo. Material sem prevažal ob nedeljah, ker konji med tednom zame niso bili prosti. Pri selitvi mi je največ pomagala pokojna sestra Franca. Že takrat se je začelo šušljati o nasledniku. Na bratovi, Janezovi strani je bil oče, na moji pa mama.

Po letu 1960 se je šel brat ženit v Žabnico. Bala je bila že pripravljena, le na nevesto smo še čakali, da pride na oglede. Ko je prišla, se ji je na obrazu videlo, da ni bila zadovoljna. Četudi s poroko potem ni bilo nič, je brat postal naslednik.

Vseeno sem vsa leta hodil pomagat, četudi sem vedel, da sem le hlapec, a mi srce ni dalo, da bi gledal stran, da bi kmetija propadla. Zemlja, kmetija, kmečka opravila so bila globoko vsajena v moje srce.«

Mama mu je, dokler je bila še živa, včasih na skrivaj dala klobaso za malico v Alpini, a ko so drugi to opazili, so ji hitro prepovedali. Leta 1990 je brat Anžon začel bolehati, kmalu je tudi umrl. Stanko je želel modernizirati kmetijo, a je bil vsak poizkus pri sestrah v kali zatrt. Začelo se je 21. stoletje, pri njih pa je bilo še zmeraj treba vse ročno pokositi, prepeljati na hlev in ročno zmešati s ''starim'' senom, tako kot je bilo v navadi v starih časih. Stanko ga je s košem nosil v jasli, točno določeno je bilo, koliko kakšni živali pripada. Napajanje je bilo ročno. Sestre so vztrajale, da so za obračalnikom še vse enkrat pograbili. Če se je napovedovalo slabo vreme, je bilo treba seno zložiti v ''štante'' in ga potem še enkrat raztrosil po travniku, da se je do konca posušilo. Ves čas pa so se – in to kljub temu, da sta Stanko in Marjan garala in pomagala od jutra do poznega večera – za njunima hrbtoma pletle zarote. Intrige, ki so jih nekaj časa uspešno skrivale, so vseeno začele prihajati na dan.

Nekega dne sestra Milka mimogrede omeni, da bi bil nek Janez z vasi kar primeren za naslednika.

»S sinom sva slišano vzela za provokacijo, a se nisva zavedala, da so bile besede že krepak opomin. Ni nama padlo na pamet, da se v zakulisju dogaja marsikaj …«

Začela se je vmešavati sestra Slavka, ki ni živela doma. S smrtjo sestre Tončke so se razmere drastično poslabšale, če ne drug, se je Slavko počutil kot v vojski, ko ni več komandanta. Milka je postala gospodar, Slavka pa njena svetovalka, Stanko in Marjan pa vedno bolj osamljena, dobra sta bila le za hlapca.

»Ko se danes spominjam svojega življenja, se zavedam, da so se prepiri dogajali že prej. Žal je tako, da si človek zatiska oči, ko gre za bližnje, za domače, dokler ni prepozno … Ne smem pozabiti, da sem že leta 1975 doživel prvi večji šok. Pozimi so me vrgli iz hiše, zatekel sem se k stricu v Krnice. V tem času so mi porušili posteljo, pri tem podvigu sta bila glavna Milka in pokojni brat, v nameri, da se ne bi mogel vrniti. Ko sem se, sem takoj videl, koliko je ura, zato sem se preselil k sestri Francki, ki prav tako ni živela doma.«

Rod, ki je bil zaznamovan s starokopitnostjo, ki jo je nemogoče razumeti, je tudi v sodobnem času ravnal po svoje, po nekem nenapisanem izročilu, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Medsebojni odnosi so bili že tako skrhani, da je nazadnje še brat Stankove pokojne žene nekoč potrkal na vrata in vprašal, kaj se dogaja v Račevi. Marjan, ki je bil že povsem na tleh, je dejal, da se s tetami ne more več boriti. Da nima več ne moči ne volje, saj so te našle novega naslednika, Marjan in brat Stanko sta jim bila le še trn v peti. Končno sta spregledala in tudi sama videla, da so komaj čakale, da se trna, torej njiju, znebijo.

»2013. leta sem bil zadnjič doma. Sestre sem vprašal, naj mi, za božjo voljo, povedo, zakaj so mene in sina izkoriščale. Da sva za povrhu garala za povsem tuje ljudi, ki se bodo na koncu mastili tudi z najinimi žulji. Delala za tuje ljudi. Molčale so, le na njihovih obrazih se je risalo neizmerno zadovoljstvo,« Stanko s tresočim glasom zaključi trpko zgodbo.

(Konec)