O soncu in hrani (1)

Besedilo: Monika Kern
Kategorija: Nasveti / sreda, 15. februar 2012 / 06:00

Finska v mojih očeh

Poznate tisti občutek, ko ti vlak spelje pred nosom? Dejstvo, da gre naslednji že čez deset minut, ne pomaga ob dejstvu, da je čez dan zunaj petnajst stopinj pod lediščem. Pa čeprav smo prejšnji teden dobili zastonjsko pošiljko vitamina D. Izza helsinškega neba je končno pokukalo sonce. Ne le pokukalo, prav bahavo se je na nebeško modrem nebu postavljajo pred nami. Za razliko od prejšnjih tednov, ko je na nebu prevladovala oranžna.

Finci svojih »skibuck« in šalov še zdaleč niso pospravili, saj naj bi mraz še trajal in se pomikal tudi nižje na termometru. Kar Finci naravnost obožujejo, saj so vajeni dolgih in mrzlih zim z veliko snega. Kot so zaljubljeni v svoje zimsko vreme, pa so tudi navdušeni nad branjem, klasičnim ali elektronskim, in pitjem, takšnim in drugačnim. Le redko vidiš svetlolasca brez novodobnega tehnološkega viška, prav tako pa so redki trenutki, ko so bari in kavarne prazne. Poleg dejstva, da so pravi knjižni molji, so Finci tudi eni izmed največjih potrošnikov kave na svetu. Kljub temu da je njihova kava neprimerno slabša od naše turške. Pripravljajo jo namreč na »ameriški« način, kjer kava stoji v vrču in čaka na naslednjega »kafetarja«. Prav tako natakar ne pride do tebe - kavo se naroča in plača ob šanku, za ostalo poskrbiš sam. Večinoma imajo tak sistem, da za ceno nekaj evrov kavo lahko tudi večkrat doliješ. Čeprav delujejo nekoliko hladno, skladno z vremenom, so Finci odprti in dostopni, velika večina vključno s starejšimi generacijami pa dobro obvlada tudi angleško. Kar pride prav še posebej v trgovini, kjer so napisi le v finščini ali švedščini. In če želiš ugotoviti, kaj kupuješ, ter izdelek še cenovno primerjati z drugimi, ti vzame kaki dve uri, da nabaviš. In hitro se za nekaj osnovnih potrebščin znebiš tudi dveh ducatov evrov. In ko že omenjam hrano - tudi ta je, presenetljivo, nekoliko hladna. Finci so veliki ljubitelji solat, pa rib in mesa s prilogami. Pa vendar sem, nekoliko utopično, pričakovala, da me bo za kosilo, ki ga, mimogrede, imajo med enajsto in eno dopoldne, čakala vroča juha, ki bi me pogrela. Imajo odličen rženi, »kisli« kruh, še bolj odlične »pulle« in cimetove zvitke, peciva, ki se jedo h kavi, vendar precej ubogo sadje in zelenjavo, z izjemo gozdnih sadežev. Nabiranje slednjih je dovoljeno prav vsem. Pa ne, da bi se tepli zanje. Enostavno jih imajo toliko, da jih vseh ne uspejo potrgati. Finci h kosilu, zopet precej zahodnjaško, pijejo mleko ali kefir, ob četrtkih pa se tradicionalno kosi grahova juha in debela, pravokotna palačinka z marmelado, med katerimi morda izstopa okus rumene barjanske robide.