Škofja Loka zaživela s pasijonom

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 27. marec 2015 / 16:14

Po šestih letih od zadnje uprizoritve in več mesecih priprav je v soboto znova krenila na pot spokorniška procesija, Škofjeloški pasijon – Processio Locopolitana, najstarejša gledališka igra na prostem. Srednjeveško mesto s svojimi štirimi prizorišči je odlična kulisa za svetopisemsko zgodbo, kakršno so že pred tristo leti pod duhovnim vodstvom loških kapucinov uprizarjali v tem mestu.

Večerni premierni predstavi so svojevrsten čar dodali svetlobni učinki in še povečali skrivnosten pridih večne zgodbe. Takrat je predstava zaživela pred občinstvom, ki je napolnilo tribuno na Mestnem trgu in sedeže na ostalih treh manjših prizoriščih. Doživelo je mimohod Adamovih otrok v belih srajčkah, prednje je na konju prijahala smrt, ki »vse, kar živi na sveti, imam pod moja oblast vzeti« in opozarja grešnike, da »skuste vaše oči odpreti ter pomislite, da vse, kar živi, mora enkrat umreti«, pred očmi gledalcev sta bila iz raja izgnana Adam in Eva, v dramatičnem prizoru je skupina hudičev mučila grešno dušo, padli angel Lucifer pa je doživel zmagoslavje. Nato so sledili prizori Jezusovega trpljenja, od zadnje večerje z apostoli prek Judeževe izdaje, križevega pota, bičanja, kronanja s trnovo krono, križanja in smrti, s čimer je ljudi odrešil izvirnega greha. S temi prizori se prepletajo zgodbe iz stare zaveze. Spokorniško procesijo spremljajo loški cehi: lončarski, čevljarski, krojaški, mesarski, pekovski in kovaški, ki jih je v Škofjeloški pasijon ob njegovem nastanku v 18. stoletju vključil avtor, loški kapucin Lovrenc Marušič, pater Romuald, saj so bili nekakšni sponzorji takratnih uprizoritev. Procesijo dopolnjujejo konjeniki, nekateri odeti v bogate baročne kostume. Blizu osemdeset jih je, vseh v pasijonu sodelujočih prostovoljcev pa prek devetsto, kar je še ena dodana vrednost škofjeloškega med evropskimi pasijoni.

Škofjeloški pasijon se je začel pred skoraj tristo leti, v srednjem veku so te procesije uprizarjali do jožefinskih reform, pozneje so jih znova oživeli, v Škofji Loki je bil ponovno uprizorjen leta 1999 in 2000, zatem leta 2009. Takrat so tudi sklenili, da bodo uprizoritve poslej na vsakih šest let, saj predstavljajo velikanski organizacijski in logistični zalogaj. Da je res tako, smo se prepričali, ko smo poldrugo uro pred premiero pokukali v zakulisje. V nekdanji škofjeloški vojašnici je pasijonska baza, zavetišče jo imenuje aktualni režiser Škofjeloškega pasijona Milan Golob, ki tik pred premiero vešče »upravlja« z domala tisočerico sodelujočih. Igralci, statisti, konjeniki se najprej oblečejo v kostume in odidejo v maskirnico, kjer se iz navadnih ljudi preobrazijo v pasijonske vloge. Za kostume skrbi glavna kostumografinja Nada Slatnar ob pomoči pol ducata sodelavk. Med njimi je tudi Minka Krajnik, ki ima pri pasijonu več zadolžitev. Ko opravi z oblačenjem peklenščkov, mrtvaške konjenice, apostolov, Jezusov, cehov, Adamovih otrok ... prevzame vlogo vodje desetega prizora in polovice enajstega, kjer gre za bičanje in križanje. V njeni skupini je 69 ljudi, zadolžena je za njihovo pripravo na prizor, naposled pa se še sama obleče v kuto in v sprevodu prenaša enega od križev. »Moje delo pri pasijonu pa se je začelo že precej prej. Prva naloga je bila sploh nagovoriti k sodelovanju in zbrati potrebno število ljudi, ki bodo igrali bičarje in križenosce ter nosili odre,« je povedala Minka Krajnik, ki je pri pasijonu sodelovala tudi leta 2009. Že takrat je bil zraven tudi Žiga Janhar, ki tokrat igra smrt na belem konju. Je eden od osemdeseterice konjenikov, ki imajo v pasijonu pomembno vlogo. »Oče ima kmetijo s štiridesetimi konji in jahalni center v Hrašah. Iz našega centra nas je pri pasijonu sedem, vsi smo vajeni dela s konji,« pojasni mladi konjenik, ki pravi, da nima težke vloge, k pasijonu pa ga je pritegnilo dejstvo, da gre za ohranjanje starih običajev, pa tudi velika družba med seboj lepo uglašenih prostovoljcev. V garderobi nam pot prekriža eden od enajstih Jezusov. »Sodelujem v osmem prizoru. Pred šestimi leti sem bil na pasijonu kot gledalec, pritegnil me je kot spektakel in kot duhovni dogodek, zato sem se za letošnjo uprizoritev z veseljem odzval povabilu Marjance Trilar, ki je v naši vasi zbirala prostovoljce. To se mi je zdela redka priložnost in izkoristil sem jo,« nam pove Klemen Stegu, oblečen v togo in obut v opanke.

Kaj pa je k sodelovanju pritegnilo Matjaža Eržena iz Žabnice, v civilnem življenju direktorja škofjeloške knjižnice, v pasijonu pa nosilca bandera pred skupino lončarskega ceha, ki je s pasijonom »okužil« že svoje hčere? »Z besedami je to težko izraziti. Ko te zgrabi, te prevzame, ne glede na to, ali si veren ali ne. Gre za posebno občutje, za prijateljstvo, odprtost, lepe odnose med ljudmi,« je razmišljal Eržen, ki kot vodja v svoji skupini koordinira več kot šestdeset ljudi iz domače in okoliških vasi. Pri pasijonu poleg ljudi iz Škofje Loke in okolice namreč sodelujejo prostovoljci iz vseh delov nekdanjega loškega gospostva pod freisinškimi škofi. Tudi Žabnica sodi zraven, pa Selška in Poljanska dolina. Iz župnije v Poljanah tako prihaja skupina apostolov, ki z Jezusom sedijo pri zadnji večerji. Posebno dramatičen je prizor s hudiči, v katere se v pasijonskem taboru preobrazijo člani Škofjeloškega okteta, na prizoriščih pa mučijo grešno dušo. To vlogo prepričljivo odigra Mija Stopar. »Pri pasijonu sem od začetka. Najprej sem bila angel, potem pa, saj veste, padeš ...« se pošali igralka, ki si je odrske izkušnje nabirala na Loškem odru, veliko dramatizacij pa je izvedla tudi kot zaposlena v vrtcu. »To vlogo delam že tretjič in je resnično kompleksna. V vsakem človeku je tema in svetloba, to je življenje, ki ni le enoznačno, in vloga ni le negativna. Vloga ima močno sporočilo in trudim se, da ga takšnega predam ljudem.«

Preden so sodelujoči v Škofjeloškem pasijonu krenili v spokorniško procesijo, da ljudem predajo njegovo duhovno sporočilo, jih blagoslovi še brat Jožko Smukavec, gvardijan loškega kapucinskega samostana, kjer ne skrbijo le za izvirnik Romualdovega pasijona, pač pa tudi za duhovno plat njegove izvedbe.