Tri opice

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. avgust 2009 / 06:00

Vladni predsednik Borut Pahor po srečanju s hrvaško vladno predsednico Jadranko Kosor na dvorcu Trakošćan v skopo odmerjenih informacijah javnosti: »Je čas, ko mora dati politika jasna stališča, kar smo storili, ko smo podprli pobudo Evropske komisije za mediacijo, in je čas, ko morata politika in diplomacija napraviti svoj del naloge na diplomatskem parketu.« In še: »Imejmo pred očmi dejstvo, da rešujemo en problem, ki se je kot snežna kepa valil od osamosvojitve dveh držav.« In še: »Sedaj je čas za tiho diplomacijo.« Povedano drugače, so zadeve, za katere je zaželeno, da jih množična občila obesijo na velik zvon in so zadeve, za katere bi bilo najbolje, da ne bi o njih zunaj posvečenih političnih krogov nihče črhnil niti besedice; da bi se torej vsi vedli v maniri opic, od katerih se ena drži za usta, ena za ušesa, ena pa za oči.

S stališčem vladnega predsednika Boruta Pahorja se sto odstotno strinjam. Vsaj v aktualnem primeru. Torej, ko gre za dvostranske strokovne pogovore in iskanje optimalne rešitve glede meje v Piranskem zalivu (ali kje drugje), je v korist obeh strani, da javnost v to ne vtika svojega nosu. Se razume, povsem nekaj drugega je, ko stroka in politika najdeta neko načelno rešitev. Takrat je na potezi najširša javnost, da o politični rešitvi pove svoje mnenje. Na državnem vodstvu pa je, da to mnenje javnosti, torej naroda, upošteva.

Očitno je tako, da so želje in priporočila vladnega predsednika Boruta Pahorja eno, resničnost pa drugo. Namreč, po srečanju na vrhu ni preteklo niti štiriindvajset ur, ko se je v javnosti na obeh straneh meje že šušljalo o tako imenovanem kondominiju, o skupni suverenosti nad (menda) sporno morsko površino. Skratka, nekdo je »zapel« in izdal strogo konspirativen pogovor.

V zvezi s konspiracijo (mimogrede, termin pomeni tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja) mi je prišla na misel neka čisto druga družbeno politična izkušnja. Mislim na dogajanje v Sloveniji tik pred koncem in po koncu druge svetovne vojne, ko je bila v strogi konspiraciji, recimo, ustanovljena partijska tajna policija (poznejša OZNA, ta se je preimenovala v Udbo, ta pa v SDV), ko je prav tako v strogi konspiraciji, recimo, OZNA (glej: Iz arhivov slovenske politične policije, stran 7; založba Veda) s pomočjo izbranih enot in oficirjev II. divizije KNOJ izvedla množične likvidacije slovenskih ali tujih vojnih ujetnikov, političnih nasprotnikov in drugih civilistov in tako dalje in tako naprej, dokler ne naletimo na grozovito odkritje v Hudi jami, kjer gomazijo nerazkrite duše že umrlih in še živečih množičnih morilcev.

V nasprotju z medijskim razkrivanjem tihe diplomacije v zvezi z mejo v Piranskem zalivu so povojni poboji pravo čudo molčečnosti. Spomin morilcev iz tega najgrozovitejšega obdobja slovenske zgodovine je dobesedno okamenel. Tudi šest desetletij po moriji ga ni spomina, ki bi pogojno rečeno vedel povedati, kdo je množične umore ukazal in kdo izvršil.

Kajpada ne gre za nikogaršnjo izgubo spomina, pač pa za strogo obvarovano in varovano skrivnost, kateri je (v strogi konspiraciji) zaprisežena slovenska politična elita od druge svetovne vojne naprej. A ne le politična, ampak tudi policijska, tožilska in sodniška. Če temu ne bi bilo tako, bi bili morilci že zdavnaj razkriti. Vsaj sama v to verjamem.