Dramatika je žena, ostalo so ljubice
Rok Vilčnik - rokgre: Tarzan
»Lijane so ceste, divje živali politika in informatika ter tehnologija gosto rastlinje, ki zakriva svetlobo.«
Od vaše prve Grumove nagrade za dramo To je minilo petnajst let. Takrat ste veljali še za mladega obetavnega avtorja. Obet ste po osmih letih nadgradili s Smetmi na Luni, tokrat ste v boj poslali Tarzana. Kakšno džunglo nam predstavljate v svoji eksotični drami?
»Džunglo, ki jo živimo. Lijane so ceste, divje živali politika in informatika ter tehnologija gosto rastlinje, ki zakriva svetlobo.«
Naj torej človeške lastnosti in poteze iščemo v živalskem svetu in se pri tem spominjamo na ''Životinjsko carstvo'' (Cesarstvo živali) iz naše mladosti?
»Ni nam treba iskati drugje kot pri sebi.«
Delujete na različnih poljih besedne umetnosti, od pisanja proze in poezije, besedil za glasbene skupine do pisanja scenarijev, režij in dramaturgij, najbolj pa ste prisotni prav v dramatiki. Je slednja tista, ki vam ponuja največjo izpovedno moč?
»Dramatika mi je še vedno najbolj privlačna. Žena je, ostalo so ljubice.«
Kako zahteven se vam zdi avtorski prodor iz Maribora v Ljubljano oziroma je ta sploh nujen, da bi si v Sloveniji ustvarili kariero?
»Ni. Slovenija ni velika.«
Še živite na Shakespearovi ulici?
»Ne. Zdaj sem v Puškinovi.«