Ko dramatik začne razmišljati, neha pisati

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. marec 2015 / 09:26

Evald Flisar je odličen in uspešen literat, torej tudi zelo bran avtor: pisatelj, dramatik, esejist, urednik in prevajalec. Velja za našega na tujem najbolj uprizarjanega dramatika. Njegove drame uprizarjajo v gledališčih na vseh kontinentih. Tri od njih so bile nagrajene z Grumovo nagrado, nazadnje Komedija o koncu sveta leta 2013. V petek bodo z njeno slovensko premiero odprli Teden slovenske drame, na katerem bosta Komedijo predstavili še gledališči iz Avstrije in Indije. Njegov avtorski izvir – v februarju je praznoval sedemdesetletnico – ni presahnil že polnih petdeset let. In zdi se, da še vedno v svet potuje z nezmanjšano bistrino in močjo.

Najbrž je nekoliko nenavadno začeti pogovor z mislijo na čas pred koncem sveta, a tokrat ne brez razloga, saj se bo s krstno uprizoritvijo Komedije o koncu sveta, za katero ste pred dvema letoma prejeli nagrado Slavka Gruma, začel letošnji Teden slovenske drame. Štirje osrednji liki, vrtičkarji po sili, so vsak zase posebneži, a hkrati tudi povsem realni ljudje iz našega vsakdana: dva neizživeta umetnika, okoljski znanstvenik pod krinko in človek z različnimi identitetami. V prispodobi vrta, za katerega se ne morejo dogovoriti, kako ga bodo uredili, se skriva aktualno reševanje družbe na pragu konca sveta. Pri tem v bitki med načelnimi inovatorji in brezobzirnimi zaslužkarji zmagujejo slednji, kar ni ravno optimistično …

»V razmerah, v kakršne se je v zadnjih nekaj letih pogreznil svet, je lahko optimist samo nekdo, ki nima na voljo dovolj podatkov, čeprav so ti podatki široko dostopni – gledamo jih na televiziji, o njih vsako jutro beremo v časopisih, o grozečem koncu civilizacije ljudje razpravljajo na mednarodnih konferencah, ampak nič od tega ne pomaga: kot da smo oslepeli ali kot da se resnici ne upamo ozreti v oči. Ali pa nam je vseeno in resnično nosimo v sebi avtodestruktivni gen. Seveda pa gledališki oder ni prostor za resne razprave o teh rečeh, saj je vse skupaj že preveč farsično, zato se temu grotesknemu drsenju v pogubo lahko samo še smejemo.«

Zdi se, kot bi besedilo napisali včeraj, slovenska družbena realnost namreč z vsakim dnem vedno znova potrjuje njegovo aktualnost. Kot da se sestavljanka odrske zgodbe sproti sestavlja z vsem tistim, kar se dogaja izven gledališča ...

»Nekatere drame so prispodoba časa, v katerem so nastale, in hkrati podoba časa, ki se rojeva, čeprav se že dolgo ne rojeva nič novega, ampak se staro samo stopnjuje v vse bolj grotesknih oblikah. Naša družbena realnost je vsekakor dokaz za to. Ampak če bi goljufanje, laganje in sprenevedanje bili značilni samo za vase zagledano slovensko »elito«, bi človek imel še nekaj upanja. Žal je moralni razkroj zajel ves svet, na podoben način kot se je to zgodilo pred prvo in drugo svetovno vojno, le da tokrat v veliko večjem obsegu. Podobno kot v preteklosti se z neizprosnim drsenjem v katastrofo tudi tokrat ne želimo ali nismo sposobni soočiti. Bojim se, da se je izpela zahodna civilizacija (navsezadnje nobena ne more trajati večno) in da se je pokvaril Človek (kar pomeni v večji ali manjši meri vsak od nas, v največji tisti, ki bi nam morali biti za zgled). Drama, ki bi skušala kar najbolj natančno prikazati trenutno podobo Človeka, bi se morala imenovati Sedem smrtnih grehov.«

»Komedija o koncu sveta me je v hipu pritegnila zaradi svoje metaforične aktualnosti in ironičnega pogleda na svet in človeško delovanje. Konec sveta je pred vrati in grozeče nabija po njih. Akterjem Komedije pa se plete po glavi, kako bi lahko s tem kaj zaslužili,« je med drugim dejal režiser Janez Burger. Kako ste v dneh pred premiero videvali svoje besedilo v njegovih rokah?

»Po več desetletjih navzočnosti v gledališču se dobro zavedam, da je avtor režiserju pogosto v napoto, zato se v delo ustvarjalcev predstave nikoli ne vtikam, čeprav si ne morem kaj, da ne bi kdaj izrazil kakšnega pomisleka ali pripombe, vendar popolnoma zasebno v pogovoru z režiserjem. Res je tudi, da se avtor nagonsko skoraj vedno orientira po prvi uprizoritvi, ki jo je videl, in si bolj ali manj nezavedno predstavlja, da ji bodo vse druge podobne. Komedija je bila pred kranjsko postavitvijo že uprizorjena v Indiji in Avstriji, obe predstavi sem videl, najboljša se mi je zdela avstrijska, obe bosta gostovali v Kranju, mogoče bo primerjati tri uprizoritve in zanimivo bo videti, do kolikšne mere se bo mnenje gledalcev razlikovalo od mojega. Še vedno upam, da bo naša, se pravi Burgerjeva, najboljša.«

Dve tuji uprizoritvi že pred slovensko praizvedbo, in to v tako različnih kulturnih okoljih, sta vsekakor dokaz, da vaša Komedija presega slovensko realnost in predvsem odraža stanje duha v globalnem svetu. Kdo je torej krstil besedilo in ali ste si predstavi imeli priložnost ogledati?

»Svetovna premiera je bila v Indiji 18. novembra 2014. Dramo je uprizoril Yatrik Theatre v New Delhiju, režiral pa jo je v Indiji zelo znan režiser, igralec, dramatik in gledališki pedagog Avijit Dutt (med drugim je igral v zloglasnem filmu Kamasutra, ki je bil v Indiji prepovedan!). Predstavo sem si hotel ogledati, pa mi žal ni zneslo, videl sem le statični videoposnetek. Avstrijski Gradec je seveda blizu, zato si tam ogledam vsako uprizoritev svoje drame. Tamkajšnji Theater im Keller se je že pred leti odločil, da bodo uprizorili vseh mojih petnajst dram (z avstrijsko, ne s slovensko finančno podporo, da ne bo pomote!). Komedija je deveta po vrsti; naslednje leto je na vrsti Akvarij. V tem gledališču, starem več kot pol stoletja, ki je tudi vzgojna institucija za mlade igralce, je tako, da so predstave glede na izbor igralcev in predvsem režiserja lahko zelo dobre, povprečne ali pa tudi rahlo nedodelane (kar navsezadnje velja za veliko gledališč, tudi slovenskih). No, pri Komediji so imeli srečo in na odru sem videl natanko tisto, kar sem si ob pisanju drame predstavljal. Kritike so bile vznesene, najbolj pa mi je bila všeč zaključna izjava v časopisu Kleine Zeitung: »Duhovito, da bi počil od smeha, in tako resno, da bi od žalosti umrl.«

Veljate za našega na tujem najbolj uprizarjanega dramatika. Vaše drame igrajo poklicna gledališča na vseh kontinentih, samo v zadnjih dveh letih v Avstriji, Belorusiji, Egiptu, Indiji, Indoneziji, na Tajvanu, Japonskem, v Srbiji, Bosni … V Indiji ste imeli samo novembra, decembra in januarja tri premiere treh različnih dram v treh velemestih — New Delhiju, Bombaju in Kalkuti; pripravlja se četrta, ki bo v Kalkuti na sporedu junija. Nekatere tuje uprizoritve vaših dram smo imeli že priložnost videti tudi na preteklih Tednih slovenske drame. Nedolgo tega je v ZDA izšla knjiga Komedija o koncu sveta v 12 jezikih, kar bo gotovo prineslo nove uprizoritve.

»Vsekakor je to prijetnejše, kot če bi me kdo z ostro palico dregnil v oko. Čeprav si v Sloveniji kar nekaj ljudi prizadeva, da bi storili natanko to.«

Kljub temu da si v zadnjih letih v Prešernovem gledališču močno prizadevajo pri promociji slovenske dramatike v tujini, pa najbrž velja, da se morate avtorji še vedno v največji meri zanesti sami nase. Imate svojega menedžerja za tujino?

»Prešernovo gledališče je pri nas vsekakor častna in več kot hvalevredna izjema, kar zadeva skrb za promocijo slovenske dramatike zunaj naših meja. Za svoja prizadevanja na tem področju bi kranjsko gledališče moralo biti upravičeno do posebnih, prav temu poslanstvu namenjenih sredstev. Ampak pri nas, seveda, se denar deli po drugih in drugačnih kriterijih. Nikogar ne zanima, koliko denarja vložijo v izvoz svoje dramatike Finci ali Danci ali Norvežani ali Nizozemci, da ne omenjam drugih manjših narodov. Res pa je tudi, da veliko, morda večina, slovenskih dram rezonira samo znotraj domačih logov, ker jim prestop meja onemogoča izrazito slovenska tematika. Imel sem to srečo, da sem skoraj 20 let živel na tujem, najdlje v Londonu, in se navzel bolj globalnega, da ne rečem občečloveškega pogleda na medsebojne odnose, ki so hrana dramskega gledališča. Zato moje drame hitro najdejo stik z občinstvi v zelo različnih kulturnih okoljih. Imam, seveda, nekaj agentov, enega v Angliji, drugega v ZDA, tretjega v Moskvi, pa tudi doma; že za to, ker mora nekdo skrbeti za ustrezne pogodbe in za izterjavo skromnih tantiem, ki mi jih prinesejo tuje uprizoritve. Ampak najboljši »agent« je še vedno dobra predstava. Gledališče, ki svojim abonentom ponudi uprizoritev, s katero naleti na dober odziv, me bo hitro povprašalo, ali sem napisal še kakšno dramo.«

Koliko ste sami popustljivi do tujih uprizoritev? Najbrž kakšna tudi ne sledi poanti in bistvu vašega besedila. Se dojemanja drugih, predvsem azijskih ali pa arabskih narodov, močno razlikujejo od našega pogleda na posamezno tematiko?

»Pri tujih uprizoritvah je pač tako, da pridejo v poštev samo osebni občutki, ki pa jih je tudi v najhujših primerih treba zadržati zase; biti nevljuden do uprizoriteljev svoje drame na drugem koncu sveta, v kulturi, o kateri ne veš skoraj nič, v gledališki tradiciji, s katero se nisi imel priložnosti pobliže seznaniti, bi bilo znamenje nadutosti, kakršna mora biti dobremu dramatiku tuja. Vseh uprizoritev si niti ne morem ogledati, preprosto ni časa, nekatera gledališča mi pošljejo plakate in fotografije, večina jih plakatov v digitalni dobi več nima, tudi fotografije dobim samo od nekaterih, videoposnetke še redkeje (od nekaterih ne dobim niti tantiem!). Navadil sem se sprejemati tuje predstave strpno; naučil sem se razumeti, da jih delajo za svoja občinstva, ne za moja evropska pričakovanja. Priznati pa moram, da mi je bilo od tistih, ki sem jih videl, več tujih predstav všeč kot pa ne.«

Ko pišete, torej razmišljate univerzalno in globalno?

»Ko pišem, sploh ne razmišljam, še manj razmišljam o tem, kako bi razmišljal, če bi razmišljal; ko dramatik začne razmišljati, neha pisati. Pisanje leposlovnih, se pravi (z nesrečno izbrano besedo) »izmišljenih« literarnih del (dram, romanov, kratkih zgodb), poteka do velike mere nezavedno, nagonsko, intuitivno; razmišljanje, se pravi uredniško delo, se vključi šele potem, ko je stvar napisana. Potem pa je delo že živo, že mu bije srce, že se mu po žilah pretaka kri; in če je pred vami nedonošenček, ga ne boste s še tako strokovno »operacijo« (uredniško intervencijo) spremenili v zdravega in žilavega otroka. Pred kratkim sem bral izsledke raziskave, ki je dokazala, da je večina najbolj znanih avtorjev večino svojih izdelkov vrgla v koš, ne da bi jih komu pokazala. Skratka, ne razmišljam niti univerzalno niti globalno, ampak samokritično; upam, da dovolj pogosto, čeprav me večkrat obide občutek, da bi lahko svoje kriterije še zaostril.«

Vse življenje ste veliko potovali, močno pri srcu vam je Indija in Azija nasploh, kaj vas je privlačilo, širna prostranstva, ljudje, njihova zgodovina, religija … Kaj potovanja v druge svetove lahko dajo pisatelju?

»Da sem toliko potoval, je bolj naključje kot posledica skrbno izdelanih načrtov; vsake toliko časa je moral naravni introvert v meni prebiti stene brloga, v katerem se je počutil varnega (in v katerem je počasi gnil), ter se izpostaviti zunanjemu svetu, se izpostaviti tveganjem, se prebuditi, stopiti iz domišljije v resničnost, se pravi tja, kjer bi ga utegnilo doleteti tudi kaj slabega. Resnici na ljubo sem prepotoval samo nekaj čez 90 držav, tako da me čaka še pol sveta. Bojim se, da za vse ne bo več časa; imam osemletnega sinčka, pognal sem korenine, v tujino hodim samo še na premiere in predstavitve prevedenih knjig, to pa je daleč od potepanj z nahrbtnikom, kar sem v mlajših letih tako rad počel. Ne morem se več obnašati kot mladenič; leta prinesejo odgovornosti, družinske in družbene, ki se jim človek ne sme izogniti. In za konec: kaj potovanja prinesejo pisatelju? Bogastvo izkušenj, pogum v tesnem objemu s previdnostjo, željo, da bi doživeti svet predelal v zgodbe, spoznanje, da se vsi na svetu motimo, olajšanje ob zavesti, da nobena stvar na svetu ni tako pomembna, da bi zaradi nje izgubljali spanec. Navsezadnje bomo preživeli vse razen zadnjega trenutka, zato ni razloga za paniko.«

Pravzaprav v svet zdaj odhajajo vaša dela, prevedena so v 36 jezikov, vseh prevodov je trenutno 143. Ob tem ne more biti zanemarljivo, da je roman Čarovnikov vajenec v Sloveniji dočakal že deveto izdajo in da je prodaja na dvamilijonskem trgu presegla 65 tisoč izvodov. Proporcionalno – glede na število prebivalstva – bi na Kitajskem to pomenilo neverjetnih 50 milijonov izvodov!

»Res je, ampak Čarovnikov vajenec na Kitajskem še ni izšel in dvomim, da bo. Niti ameriška izdaja ne dosega pričakovane prodaje, daleč od tega, in zdi se, da je konec obdobja, ki je bilo v tako izdatni meri naklonjeno temu romanu; časi so se spremenili, mi pa z njimi, žal ne na boljše, ampak na slabše, čeprav pred tridesetimi leti, ko sem napisal Vajenca, še nismo imeli pametnih telefonov. Precej žalostno, se vam ne zdi, da je pamet srečala telefone, ne pa tudi nas?«

V slovenskem literarnem prostoru ste več kot dvajset let tudi širše družbeno aktivni. Ste dolgoletni urednik literarne revije Sodobnost, med letoma 1995 in 2002 ste predsedovali Društvu slovenskih pisateljev, pred nedavnim pa ste prevzeli vodenje Slovenskega centra Pen. Precej različne »organizacije«, čeprav vse povezane s knjigo in pisanjem.

»Bojim se, da so vse te funkcije bolj povezane z dejstvom, da ne znam reči ne, kot s kakšno izrazito željo po družbeni angažiranosti. Sem zelo problematična kombinacija introverta in ekstroverta, in vsak od njiju terja svoj »funt mesa«; enkrat je treba ustreči enemu, drugič drugemu; to sem povedal že v zvezi s potovanji po svetu. Tovrstne funkcije mi skoraj vedno ponudijo ljudje, ki bi se jih radi znebili, jaz pa nimam dovolj poguma, da bi jih razočaral. Res me potem izvoli večina, ampak to je še vedno večina tistih, ki ne bi takšne funkcije nikoli sprejeli, ker se zavedajo, da bi jim pobrala preveč energije in dragocenega časa. No, potem ko se človek (pa čeprav zaradi premajhne previdnosti) znajde na položaju, ki terja odgovornost, bo naredil vse, kar je v njegovih močeh, da tistih, ki so ga izbrali, ne bo razočaral. Tudi na račun svojega časa in zdravja. Ne obstajajo samo osebne želje, obstaja tudi družba, ki uresničitev teh želja omogoča. Kadar smo poklicani, se moramo odzvati.«

Ali po 25 letih, ko vedno bolj opažamo, da nam projekt Slovenija ne uspeva najbolje, kdaj razmišljate, da bi znova odšli?

»Nisem človek, ki bi pobegnil z bojišča. Tukaj imam družino, vpet sem v mrežo obveznosti, tukaj imam ljudi, ki me cenijo, in še več tistih, ki jih cenim jaz, ostal bom in se boril (pa četudi brez upa zmage) za pravice ponižanih in razžaljenih, se pravi tistih, ki ustvarjamo in ki nam »elita« sega v žepe, da bi dvignila bilance na svojih bančnih računih. Neskončno žalostno je, da smo dosegli takšne čase, ampak v kontekstu »komedije o koncu sveta« je vse skupaj zabavno, predvsem zato, ker se roparji ne zavedajo, da bodo potem, ko nas do konca izropajo, zgrmeli v brezno skupaj z nami. Mi se bomo smejali, oni bodo jokali. Dvomim, da bo ogled Komedije o koncu sveta katerega od njih spametoval do tolikšne mere, da bi se na robu prepada zasmejal skupaj z nami. Pohlep se nikoli ne smeje, vedno je smrtno resen.«