Tri zgodbe o nakitu

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kultura / nedelja, 17. avgust 2008 / 06:00

V galeriji Šivčeva hiša je do sredine septembra na ogled razstava nakita oblikovalke Petre Bole.

Tri zgodbe o nakitu je naslov razstave, na kateri Radovljičanka, oblikovalka Petra Bole pripoveduje svojo zgodbo o razmerjih med človekom, lepoto in umetnostjo.

»Vrednost nakita je v dvajsetem stoletju postalo njegovo oblikovanje. Individualna kreativnost ustvarjalcev nakita je zamenjala tradicionalni vrednoti, ki sta bili dotlej povezani z nakitom – statusni simbol in dobro naložbo. Oblikovanje nakita je sčasoma postalo tisto ustvarjalno področje, ki mu je dovoljeno poseči preko meja uporabnosti oblikovanja in preko meja smisla umetniške izpovednosti skulpture. Kljub temu pa še vedno potrebuje komunikacijo s svojim uporabnikom in prostorom, v katerem zaživi,« je v katalog ob razstavi zapisala kritičarka Maja Kržišnik.

Kako ste med študijem arhitekture "našli" nakit? Se je kar zgodil, je temu botroval kakšen impulz od zunaj?

»Bilo je po četrtem letniku fakultete, ko sem pri prof. Suhadolcu na seminarju risala nakit in ga kasneje tudi oblikovala. Ugotovila sem, da me to zanima, šla v šolo k Doroteji Zupan na Bled in ugotovila, da je oblikovanje nakita tisto, kar me najbolj zanima. Sledil je podiplomski študij oblikovanja nakita v Londonu in delo na tem področju.«

Kje se oblikovanje nakita in oblikovanje prostora srečata?

»Nakit je arhitektura v malem in tako kot neko oblikovanje predmeta. Zame je pri tem zelo pomembno, da lahko vse od začetka do konca naredim sama, česar pri arhitekturi ne morem. Sedem za mizo in naredim …«

Pri razstavi izhajate iz popolnoma osebnega in impulzivnega v prvi zgodbi prek urejenega v drugi do inštalacij, s katerimi raziskujete meje med nakitom in skulpturo, v tretji. V kakšni smeri bodo šla vaša iskanja naprej?

»V nadgradnji tretje zgodbe, prva in druga sta namreč precej omejeni. Tretja zgodba, inštalacije, mi omogoča največ raziskovanja meja med tem, kje se konča nakit in kje se začne prostor.«

So zgodbe povezane z obdobji v vašem življenju in ustvarjanju ali so nastajale sočasno?

»Vse je nastajalo v zadnjem času, gre za nove kose nakita, ki so nastajali sočasno, za tri vzporedne zgodbe ustvarjanja v meni.«

Vaš nakit je presegel meje umetnoobrtnih izdelkov, je avtorsko prepoznaven in vpet v naš čas, a ostaja nosljiv. Ali takrat, ko ga ustvarjate, razmišljate tudi o tem, kdo in kako ga bo nosil?

»Ne vedno. Prva zgodba je čisto moja, v drugi zgodbi, ki je v bistvu arhitektura, me to, kdo bo nosil nakit, sploh ne zanima. Tretja, inštalacija z Anjo Tomažin, pa je seveda nastajala z mislijo na točno določenega človeka.«

Kakšni so občutki ob razstavljanju v domači Šivčevi hiši?

»Pri postavljanju nakita v prostor sem iskala vez med starim in novim, prek katere sem lahko sodoben nakit vkomponirala v star, zgodovinski prostor. Sicer pa zame kot Radovljičanko pomeni razstavljati v Šivčevi hiši veliko čast in izziv. Vesela sem, da sem dobila to priložnost.«