Zvezki
Naši dvojčici Nika in Meta sta bili pred kratkim v šoli »zasačeni«, da sta se obe izdajali za lastnici enega zvezka. Starejša učiteljica zahteva urejene zvezke, ki jih tudi pregleduje. Pri pregledovanju je opazila, da imata le en zvezek, ki sta ga obe pokazali in se izdali za njegovi lastnici. Učiteljica je ugotovila, da je bila »lisica« Nika. Domov je prinesla podpis in prošnjo, naj se oglasimo v šoli. Ko doma Niko vprašam, kje ima zvezek, mi ga pokaže, vendar so v njem le trije listi. »Zagotovo je zvezek bolj debel, kje je preostali zvezek?« vprašam najstnico. »Star je bil poln, vrgla sem ga za star papir,« urno odgovarja Nika.« »Torej ga pojdi tja iskat, nismo še odpeljali starega papirja v zabojnik …« Seveda zvezka ni bilo.
Kakšne zvezke ste imeli včasih in kakšne imajo učenci danes? Gotovo se boste spominjali svojih zvezkov in predmeta lepopisje. Morda vam še danes v ušesih zveni: tenka gor, debela dol. Zagotovo je še kdo pisal s peresom in črnilom. Ni bilo lahko pisati. Lepopisje je bila svoja ocena v spričevalu. Tudi sama imam še shranjene zvezke zemljepisa iz osnovne šole. Občudujem prerisane zemljevide, pobarvane s prahom barvnih svinčnikov. In kako je danes? Mnogi otroci v višjih razredih osnovne šole le še tiskajo, ne pišejo s pisanimi črkami, ker jim bojda ne gredo več. Mnogo je fotokopiranih listov, učnih listov, kjer se le še vstavljajo besede. Učne snovi je veliko preveč, časa premalo. Tako vsi hitimo, bašemo še to snov na tak delovni list in ono na drugačen. Danes je moderno imeti v šoli tablico namesto zvezka. Na marsikaterih šolah v tujini in tudi pri nas je to norma. Odzivi učiteljev in učencev so različni. Pogosto se sprašujem, ali se bodo čez 50 let še učili pisati ali bodo takoj pričeli s tipkanjem. Ali bodo še imeli zvezke ali bodo le tablice, računalniki in e-gradiva? Normalno, da so prednosti, ne predstavljam si več dela brez računalnikov. In dejstvo je, da tudi sama vedno manj pišem na papir, s tem je pisava vedno grša. Sem pristaš branja tiskanih knjig, ne maram e-bralnika. Povprečno otroci vedno manj berejo. Napisati sestavke s smiselnim uvodom, jedrom in zaključkom je že prava umetnost in učitelj, ki ni slovenist in zahteva branje knjig, ki se dotikajo njegove stroke ali predmeta, je pravi čudak. Strokovnjaki dobro vedo, da se preko pisave vzpostavljajo v možganih miselne povezave in da se ljudje veliko hitreje zapomnimo, če pišemo ročne zapiske kot računalniške. Kam bo šel razvoj, ne vem. Vem pa, da zasvojenosti s knjigami ni bilo treba zdraviti. Zasvojenosti z računalnikom, tablicami in telefoni pa so zelo hude in pogoste. Urejeni zapiski so pol znanja in lep zvezek je zlata vreden. Res pa je, da ni vedno in pri vseh to merilo znanja in predvsem ustvarjalnosti. Leonardo da Vinci je imel zelo čudne zapiske in grdo pisavo, ker je bil legastenik, pa je bil genij.
Nika je morala zvezek, ki naj bi bil med starim papirjem, prepisati in ga pokazati učiteljici. Učiteljici pa sem zelo hvaležna, da nam je povedala za »pustolovščino« z enim zvezkom in dvema lastnicama.