Zgodba o krokodilji reki

»Nekoč je živela neka žena, ki ji je bilo ime Abigail in je bila zaljubljena v moškega po imenu Gregory. Gregory je živel na bregu neke reke, Abigail je živela na drugem bregu. V reki, ki je ločevala zaljubljenca, so plavali krokodili. Abigail je hotela prečkati reko, da bi bila lahko pri Gregoryju. Na vso nesrečo pa je voda odplavila most. Zato je šla k Sinbadu, brodniku, in ga vprašala, ali bi jo hotel prepeljati čez reko. Sinbad je rekel, da je za to samo, če gre prej z njim v posteljo. Abigail ni bila za to in je šla k prijatelju po imenu Ivan. Razložila mu je situacijo, Ivan pa se na noben način ni hotel vmešavati v zadevo. Abigail je videla svojo zadnjo možnost v tem, da sprejme Sindbadovo zahtevo. Sinbad je izpolnil svojo obljubo in prepeljal Abigail v Gregoryjev objem. Ko je ta slišal za spodrsljaj, ki je bil potreben, da je lahko prišla čez reko, jo je zaničljivo odslovil. Zlomljenega srca in vsa pobita je Abigail odšla k Slugu in mu zaupala žalostno zgodbo. Slugu se je Abigail zasmilila. Poiskal je Gregoryja in ga neusmiljeno pretepel. Abigail je bila zelo vesela, ko je videla, da je Gregory dobil svoje. Ko je sonce zahajalo na obzorju, je bilo slišati, kako Abigail zasmehuje Gregoryja.«

To je stara zgodba, pojavlja se v mnogih različicah. Čeprav bi lahko iz naslova razbrali, da so problem krokodili, pa je to zgodba o ljudeh. O željah, potrebah, o kupčevanju, manipuliranju in privoščljivosti. Je zgodba o načelih in preizkušnjah. O ljubezni in sovraštvu. O sebičnosti. Je zgodba o nas. Čeprav se v njej ne vidimo. Ne. Mi nismo takšni. Izziv ali resnica? Katera oseba bi bili v tej zgodbi? Katera oseba sem v tej zgodbi? Kako bi ocenili vpletene? Kaj je tisto, kar nas v zgodbi zaboli, zmoti, naredi nervozne? Katera dejanja določajo, da človeka obtožimo? Ko nekaj naredi, ali ko nečesa ne naredi? So boljše napake ali čakanje na rešitelja? Je boljša privoščljivost ali solidarnost? Kaj nam je bližje? Se vmešamo, ko je že vse končano? Pametujemo po končanih bitkah, ko je vsak zase najboljši general? Čeprav ni bil nihče v bitki. Kolikokrat izkoriščamo nevednost, nemoč ljudi? Tako preprosta zgodba, pa toliko vprašanj. Kdo ima najslabši značaj? Lahko bi rekli, da vsi in nihče. Človek je, kar je. Koga bi krivili, da se je zgodba tako zapletla in razpletla? Je kriva ženska? Zakaj je rinila k možakarju za vsako ceno? Lahko bi počakala, da bi on prišel k njej. Tako bi vsaj videla, če jo ima rad. Lahko bi počakala, čakala in čakala …

Ampak ni čakala. Storila, je, kar je. Ali je vredno za ljubezen storiti, kar je storila ona? Slišim vas. Ne, to ni ljubezen, šla je z drugim. Ni vredna njegove ljubezni. Jaz takšne ženske ne bi hotel. Prav je storil, da jo je odslovil. Vedno bi mislil na to, kaj je storila. Nikdar ne bi pomislil, zakaj je to storila. Potem pa ga je dala še pretepsti. S čim si je možakar zaslužil udarce? Pa tako mirno je živel na drugi strani reke. Zaljubljen v iluzijo, ki mu jo je razbila njegova nečista ženska. Kako vendarle bi onadva živela skupaj?

Ljubezen ima veliko preizkušenj. Ni največja ta, da živimo na različnih bregovih. Lahko bi zgradili več mostov. Ali pač ne. Potem so ob zaslužek brodniki, špekulanti in vsi, ki izkoristijo priložnost za zaslužek, za slavo. Pogosto smo prepričani, da so edini, ki nam lahko pomagajo. Tako kot je »pomagal« možakar, ki je pretepel ljubimca. Ni pretepel brodnika. Ni potrkal na Ivanova vrata. Ni šel po material, da bi naredil svoj čoln, splav, most, karkoli. Privoščljivo ga je prebutal in bil v očeh ženske junak.

In Ivan, mali preračunljivi Ivan? Ne preseneča me, da dobi vedno najboljše ocene. Zato, ker se ne vmešava. Čeprav je bil naprošen. Čeprav nastopa v vlogi prijatelja. Bil je tiho. Presodil je, da je tako boljše. Zanj. Zaprl je vrata in živel naprej v svojem svetu. Še najbolj od vseh me skrbi Ivan. Ivan v nas.