Ljubimca z Vošnjakove ulice

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. marec 2015 / 09:57

»Dragi moj ljubči! … Povem Ti, ves prosti čas, ki ga boš imel, me boš imel na grbi, povsod bom s Teboj, povsod, kjer boš Ti srečen, bom tudi jaz, pri Tebi bo moj dom, in tega ne bom pustila nikomur rušiti. Samo midva bova in najini otročički, vse drugo bo ob strani. Pa ne smeš misliti, da Te bom v čemerkoli ovirala, ravno nasprotno bo, dragi ljubči, še lepše in boljše pesmi boš pisal in ljudje bodo srečni ob njih. Vsa Tvoja dobrota, najina ljubezen in sreča Ti bodo dale, da boš še veliko več dajal drugim, kot si do sedaj …« - »Draga moja ljubčica, rad bi Ti napisal pismo, kakršnega Ti nisem še nikdar napisal. Pismo, nežno kakor češnjev cvet, preprosto kakor smeh najinega še nerojenega otročička, tolažilno kot pesem, pesem velikih zvonov oznanjujočih vstajenje. Vem, ljubčica moja zlata, kako zelo si potrebna besede, ki bi bila bodrilna kakor stisk tovariške roke. In to pismo, čeprav ni še zadnje, bo tako. Draga, dvigni glavo, ne joči, danes sem bolj kot kdaj koli prepričan, da je korak, ki ga bom storil, edino pravilen. Ne samo pravilen, najnujnejši. Nihče me ni silil v to! Toda vseeno; gre tudi za najino srečo. Bodi mirna, ko bi Ti lahko vse napisal, bi bila gotovo čisto brez skrbi. Obljubili so mi, da bom v službi ljubljenček, oproščen vseh, čisto vseh običajnih službenih dolžnosti. Ali se boš vsaj malo potolažila, če ti povem, da bom vsak dan skupaj z gospodom dramaturgom /= Matej Bor/ in takimi? Torej, kar se tiče mojega zdravja: pri dobrih ljudeh. Saj me razumeš! … Verjemi, ljubčica zlata, da se ne bi tako odločil, če ne bi imel dovolj vzrokov za to. Saj veš, da je meni položaj jasnejši kot komu drugemu. Vse to moraš občutiti kot veliko veselje in ne kot brezmejno žalost …«

Gornja odlomka sta iz pisem, ki sta si jih sredi vojne pisala Ljubljančanka Silva Ponikvar in Karel Destovnik Kajuh. Mihael Glavan, ki je pisma razbral, uredil in jim pripisal spremno besedo, je dal knjigi naslov Ljubimca z Vošnjakove ulice. Silva piše svojemu »ljubčitu« iz italijanskega zapora in sanja o njuni skupni prihodnosti. Pesnik ji odpisuje iz ljubljanske ilegale. Njegovo zadnje pismo je z dne 25. 8. 1943, ko se odpravlja v »službo izven bloka«. Beri: k partizanom na Dolenjsko. In po tistem, ko je odšel in pozneje padel, se nista videla nikoli več … Slovenska medvojna Romeo in Julija, z njima se lahko primerjata le Danica Tomažič in Stanko Vuk, »Mladoporočenca iz ulice Rossetti« (Fulvio Tomizza). Hvala uredniku in založbi za to res izvrstno knjigo.