Otroci bi potrebovali več pomoči
Rejniško društvo opozarja, da bi otroci, ki živijo v rejniških družinah, potrebovali več strokovne pomoči. Problematične so predvsem čakalne dobe za psihoterapevtsko pomoč; na Gorenjskem je bistveno bolje kot drugod po Sloveniji.
Rejniško društvo deluje od leta 2006 in ima že več kot 200 članov. V društvo se združujejo otroci iz rejniških družin, bivši otroci iz rejniških družin, rejniki in rejnice, strokovnjaki s področja rejništva ter vsi, ki jim je rejništvo blizu. Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je bilo januarja letos v Sloveniji v reji 917 otrok.
Radovljica – Rejniško društvo Slovenije v nizu okroglih miz predstavlja rejniško dejavnost in opozarja na probleme, s katerimi se soočajo rejniške družine. V petek so eno takšnih pripravili v Lescah, kjer so predstavniki društva opozorili predvsem na dejstvo, da bi rejniške družine potrebovale več strokovne pomoči. Problem predstavljajo zlasti dolge čakalne dobe za psihoterapevtsko pomoč otrokom v rejništvu, a k sreči s tem gorenjske rejniške družine nimajo toliko težav kot drugod po Sloveniji.
»Otrok v rejništvu je otrok med dvema družinama. K rejnikom pride pogosto z zelo hudimi izkušnjami, vse čas ostaja razpet med matično in rejniško družino,« je povedala poklicna rejnica iz Prekmurja Tanja Ferlin. »Ko smo v svoj dom sprejemali prvega otroka, sem si mislila, da verjetno ne bo prav hudo, ker bo otrok iz težkih razmer prišel v urejen, topel in ljubeč dom, na mnogo bolje torej. Ne bi se mogla bolj zmotiti,« opisuje svoje začetke na poti rejništva. »Na začetku, ko otroka še ne poznaš, je najhuje. Eden od otrok je jokal cele noči, pa nisem vedela, kako mu pomagati: poiskala sem terapevtsko pomoč, čeprav v oddaljenejšem kraju, in to mi je še vedno v veliko pomoč.« Opozorila je, da pravzaprav družina v rejništvo ne dobi le otroka, ampak posredno tudi njegove starše in sorodnike. »Otroci imajo svoje starše radi, ne glede na to, kakšni so, in prav to jih pogosto spravlja v stisko. Zlasti v obdobju mladostništva, ko skoraj vsak od njih raziskuje svoj izvor, razloge za rejništvo, preverja svoje matične starše in rejnike. Tudi v tem obdobju tako otroci kot rejniki marsikdaj potrebujejo poglobljeno terapevtsko pomoč.«
Situacija po slovenskih regijah je zelo različna, ugotavljajo v Rejniškem društvu Slovenije. Kot je pojasnila Maksimiljana Mali, nekoč zaposlena na domžalskem centru za socialno delo, zdaj pa članica društva, so razmere po državi večinoma slabe, problematični sta dolga čakalna doba in oddaljenost. Družine se soočajo z neustrezno in nekontinuirano terapevtsko obravnavo, ki jim ni na voljo, ko bi jo najbolj potrebovali. Problem je tudi, da terapevti rejniškega sistema ne poznajo dovolj, je povedala Malijeva.
Kot so na okrogli mizi povedali gorenjski rejniki, tu tako zaostrenih razmer ne opažajo. Direktorica centra za socialno delo Jesenice Anita Bregar pravi, da bi jim sicer prišlo prav, da bi bila psihoterapevtska pomoč dosegljiva 24 ur na dan, dobrodošle bi bile tudi podporne skupine. Ni pa situacija kritična in rejniki ter otroci dobijo pomoč pedopsihiatra, ko jo potrebujejo, tako v zdravstvenih domovih na Jesenicah, v Kranju in Škofji Loki kot tudi na gorenjskih centrih za socialno delo, kjer imajo povsod, razen v Tržiču, zaposlene tudi strokovne delavce – psihologe.