V četrt stoletja postala »ta stara Lectarja«

V začetku februarja je minilo 25 let, kar sta staro gostilno Lectar na Linhartovem trgu v Radovljici prevzela Lili in Jože Andrejaš. Gostila sta kralje, popotnike in domačine, preuredila petsto let staro hišo, na noge postavila lectarijo in uredila sobe za goste, vmes pa vzgojila dva para dvojčkov; Jože je bil celo predsedniški kandidat, Lili pa je odlična igralka na ljubiteljskih gledaliških odrih.

»Zdaj tudi nama že lahko rečejo 'ta stara Lectarja',« se je hudomušno nasmehnil Jože Andrejaš, oštir iz stare radovljiške gostilne, ki je skupaj z ženo Lili gostilno v starem mestnem jedru Radovljice prevzel pred skoraj natanko četrt stoletja, februarja leta 1990.

Zgodba o Lectarjih, ki danes vodita znano gostilno z dvestoletno tradicijo na Linhartovem trgu, se je začela s poročnim kosilom, kamor sta Lili in Jože, mlad par iz Notranjske – Lili je bila doma na Vrhniki, Jože pa v okolici Cerkelj ob Krki – skupaj s starši in pričama prišla na kosilo po cerkveni poroki na Brezjah.

»V tistem času sva že imela prvi dvojčici, Nino in Karin. Živeli smo v Logatcu, midva pa sva vodila vinoteko v Portorožu. Zaradi deklet je bilo težko, veliko sva bila na poti, zato sva želela prevzeti gostilno v hiši, kjer bi lahko tudi živeli,« se težkih začetkov spominja Lili. Skupni znanci so ju povezali z Angelo in Slavkom Mencinger, znanima gostilničarjema, lastnikoma gostilne v Radovljici, in tako se je začela zgodba o novi generaciji Lectarjev.

Gostilno sta najprej dobila v najem za deset let.

»Nato sva videla, da tako ne bo šlo, da delava in delava pa na koncu čisto nič ne ostane … zato sva lastnike prosila, ali bi lahko gostilno odkupila. Zaupala sta nama in se je izšlo. Po petnajstih letih sva dolg odplačala in se vmes lotila še prenove petsto let stare hiše,« povesta.

Kaj vse se je zgodilo v tem času! Dvojčicama Karin in Nini je sledil še en par, Mojca in Miha, ki sta danes stara dvajset let. Preselili so se v hišo na obrobju Radovljice, v gostilni pa uredili prostor za sto gostov, lectarsko delavnico in pred nekaj leti še sobo za goste.

»Prišla sva tako rekoč popolnoma brez izkušenj, a z idejo in dobro voljo. Tega, kar sva naredila v zadnjih 25 letih, zdaj verjetno ne bi mogla več,« prostodušno priznavata. »Pa če sva še tako pridna in polna idej.« »Časi so se vmes zelo spremenili, pravzaprav smo imeli srečo,« razmišlja Lili. Kar težko je verjeti, da sta ob vseh projektih, ki sta se jih lotila in uspešno izpeljala, imela čas in energijo tudi za veliko družino, hobije in celo politiko! Jože, odličen orgličar, je bil vmes celo kandidat za predsednika države in župana! Lili je, to vedo predvsem Radovljičani in okoličani, imenitna igralka, ki jo je pogosto videti na odrih ljubiteljskih gledališč.

Gostilna Lectar je danes daleč naokrog znana predvsem po okusni domači hrani. »Nekako logično je bilo, da sva, ko sva jo prevzela, na jedilne liste dala domače jedi, čeprav je bilo takrat kar malo smešno, če si v gostilni stregel vampe in krvavice. No, zdaj žlikrofe in kranjsko klobaso postrežejo že povsod,« pravita.

Še vedno želita, da je njuna gostila znana predvsem po dobri domači hrani. »Hočem, da se ljudje takrat, ko pomislijo na to, da bi pojedli kaj domačega, spomnijo na nas. Ali ko dobijo na obisk sorodnike od daleč, pa bi jih radi povabili na okusno slovensko kosilo, pa ko dobijo goste iz tujine in bi jim radi predstavili slovensko kuhinjo,« pravi Jože, zadovoljen, ker jima je tudi v tem pogledu uspelo. Njuni gostje prihajajo od vsepovsod, pred leti sta gostila celo norveški kraljevi par!

»Seveda smo se pripravili na visoki obisk, a v bistvu smo jih obravnavali tako kot vsakega gosta: prijazno, iskreno in spoštljivo. Spomnim se, da sem šla takrat na vrt po ivanjščice, iz katerih smo pripravili šopke in aranžmaje. Mislim, da sta, tako kot drugi gosti, začutila, da sta sprejeta s pristnim gostoljubjem,« se spominja Lili in dodaja, da včasih komaj verjame, kako se jima je obrnilo življenje.

»Na začetku je bilo res težko. Spomnim se, da za dekleti, ki sta šli v šolo, septembra nisva mogla kupiti niti dveh parov šolskih copat naenkrat. Ampak zdaj … ko zdaj pogledava nazaj, imava res dober občutek, veliko sva ustvarila v teh petindvajsetih letih. Oba trdo delava, se podpirava in dopolnjujeva. Verjetno nama je zato uspelo.«

»Skupaj s sodelavci, seveda, brez njih ne bi šlo,« doda Jože. »Nekateri so tu že več kot dvajset let, manj kot deset pa nobeden. Zdaj nas je skupaj že 17 zaposlenih, ko sva prišla, smo bili le štirje.«

Čeprav sta Lili in Jože, par v najboljših letih, še polna energije in idej, v delo že uvajata novo generacijo Lectarjev. Dvajsetletna hči Mojca dela v lectariji in na recepciji, njen brat dvojček Miha pa v strežbi in nabavi. Kadar je prav posebno veliko dela, pomagajo vsi, tudi Nina in Karin, ena mama štirih, druga pa dveh fantov, sicer vsaka s svojimi službami in projekti. Na družino, pravita Lectarja, sta od vsega, kar sta dosegla v življenju, najbolj ponosna.