Predsednika pa poljubljajo

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 3. marec 2015 / 06:00

Zgodila se je še ena prireditev za otroke z Downovim sindromom. Ne štejem več dogodkov, ki so organizirani za ljudi s posebnimi potrebami z namenom zbiranja denarja. Denarja običajno ne zbirajo za luksuz, ampak za vsakodnevno delovanje in življenje. Zbirajo ga, ker v tej državi ni zagotovljeno financiranje za ljudi, ki potrebujejo več. Posebne vaje, pripomočke, umetno nogo, električni voziček, varstvo in delo pod posebnimi pogoji. Ljudje s posebnimi potrebami niso davkoplačevalci. Niso po svoji krivdi porabniki denarja, ki ga vsi prispevamo v državno blagajno. In? Naj zato životarijo? Naj zbirajo zamaške do konca svojega življenja? Naj se vsako leto prodajajo na odrih, da bodo dobili drobiž dobrih ljudi? Ali bi bilo dovolj, da samo so? Brez vbogajme. Pobožne želje malih ljudi.

Ne maram dobrodelnih prireditev. Ne več. Postalo jih je preveč. In vsakič me spomnijo, kako revna država smo. Tako revna, da nismo sposobni poskrbeti za ljudi, ki sami tega ne zmorejo. Ne poskrbimo dovolj, ne pravočasno in ne zagotavljamo osnovnih pravic. V takšni državi ne morejo sedeti visoki gostje v prvi vrsti in čakati na poljubčke, ki jih dobijo od otrok. Ne morejo pričakovati aplavza samo zato, ker so podprli prosjačenje v državi, ki ji vladajo. Predsednik si ne zasluži poljubov teh prisrčnih otrok, ampak klofuto njihovih staršev. Kajti s poljubčki se ne da preživeti. Ti isti otroci zrastejo. Dokler brezskrbno pojejo na odru in rdečih lic razburjeni nastopajo pred polno dvorano in opazujejo predsednika v prvi vrsti, je življenje za trenutek lepo. Potem zrastejo. Njihovi starši se postarajo. Njihove potrebe ostajajo enake ali večje. Potrebno je poskrbeti, da nekje preživijo dni, noči, konce tedna. Vsaj del svojega življenja.

Dragi predsednik, nagradno vprašanje za vas. Kam boste skrili šeststo oseb s posebnimi potrebami, ki so v čakalni vrsti za varstveno delovne centre? Jih postavimo na oder, da vam podelijo nove poljubčke? Mogoče niso tako zabavni kot mali otroci. Mogoče jim teče slina dol po bradi in bi bili deležni bolj mokrih poljubov? Mogoče bi videli njihove duše ujete v zakleta telesa, ki se ne premikajo? Kakšno predstavo naj pripravijo, da se bodo lahko iz svojih domov prestavili na kombi (za katerega so že zbrali zamaške), iz kombija v varstveno delovni center, kjer bodo našli smisel svojega delovanja in bivanja? Kaj morajo storiti njihovi starši, ki otopeli čakajo na to, da bo njihov odrasel otrok šel od doma vsaj za osem ur? Kam naj jih pripeljejo? Koga naj preklinjajo, ko že stotič iz televizorja doni ista oddaja? Ko jih boli v križu od dvigovanja nepokretnega otroka? Boste zamenjali to za poljube? Boste prišli nadomeščat ljudi v centre, ko bodo zboleli? Boste zares in srčno in vsakič znova na razpolago, ko vas bodo dregali in vam ponavljali iste stavke? Vsi ne pojejo pesmi. Vsi ne dajejo poljubov. Nekateri se slačijo. Drugi butajo z glavo v zid. Tretji se praskajo do krvi. Nekateri tiho umrejo. Izpolnijo željo svojih ostarelih staršev, da jih neha skrbeti, kaj bo z njihovimi otroki, če umrejo pred njimi.

Niste krivi za vse, predsednik. Ampak kljub temu ste predsednik. In vedeti morate več in pred tem ne morete bežati. Ne vi ne izvoljenci, ki sedite v prvi vrsti. To čast si je treba prislužiti. Sezujte za nekaj časa svoje zloščene čevlje. Obujte čevlje vseh teh ljudi. Ortopedske, z opornicami, na recept, na zamaške. Stopite z njimi v jutrišnji dan. Zjutraj vas čaka nič, opoldne vas čaka še en nič in zvečer zaspite v nič. Samo zato, ker za vas ni mesta ne ljudi, ki bi poskrbeli za vaše varstvo in delo pod posebnimi pogoji. Ni ga. In ga ne bo. Ko boste tako čakali deset, dvajset in več let, mi povejte, kako je v teh čevljih. Mogoče boste imeli srečo in se zaradi prizadetosti tega ne boste sploh zavedali. Ampak zavedali se bodo vaši starši in ljudje, ki vas imajo radi. Jim bo vseeno? Se bodo kot jaz posmehovali ljudem v prvi vrsti? Bodo verjeli vašim besedam? Samo zamenjajte čevlje, gospod predsednik. In videli boste, da čevlji ljudi s posebnimi potrebami niso tako mehki kot vaši. Da so njihovi poljubi bolj iskreni kot vaši nasmeški. Da zares računajo na vas. Zmorete s to mislijo zaspati?

Komentarji (1)

Petra Aršič

Ponavadi ne komentiram takšnih zapisov. A ker toliko delamo s starši in otroci s posebnimi potrebami, se mi ta komentar ne zdi docela upravičen. Res je. Preveč je dobrodelnih prireditev. Res je. Dobrodelne organizacije in društva ne smejo nadomestiti tistih funkcij, ki jih mora zagotavljati Slovenija, saj smo socialna država. A vendar, del, ki se navezuje na predsednika republike je neupravičen. Je bila gospa novinarka morda kdaj zraven, ko je predsednik obiskal center, institucijo ali društvo, kjer pomagajo tako staršem kot otrokom? Tudi tistim, najhujšim. Je bila kdaj zraven, ko je tem otrokom dal priložnost in možnost, da pokažejo svoje talente? Tisti, ki želijo peti in plesati, recitirati, pokazati kar zmorejo. Ker želijo. Je bila zraven, ko sta skupaj z varuhinjo predala naši ministrici memurandom za izboljšanje položaja oseb s posebnimi potrebami? A ve, kakšen je status? Da se tudi na ministrstvu trudijo? A spremlja njegove aktivnosti na tem področju? A je bila zraven, da bi videla trenutek sreče in veselja v očeh teh otrok, ko so cel dan preživeli s predsednikom v Ankaranu? Ko je obul čevlje spremljevalca otrok s posebnimi potrebami? Ne želim in ne morem govoriti kaj doživljajo starši, kakšne so njihove težave in občutki nemoči. In vem, predsednik republike ne more vplivati, a opozarja, spominja. Delamo majhne pozornosti, ki otrokom pomenijo veliko. Ne zato, ker moramo, temveč zato, ker želimo. Otroci so iskreni. In takšni so bili tudi njihovi poljubčki namenjeni predsedniku na tem dogodku.

2015-03-03 18:01:34