Bob Dylan: Ni še mrak
»Koliko cest prehodi naj mož, / da res se v moža naredi? / In koliko morij grlica preleti, / preden v pesku zaspi? / In preden nekdo utiša topovsko cev, / kolikokrat naj zagrmi? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna. // In gora, dokler je ne odplakne morje, / kako dolgo mogočno stoji? / In kolikokrat, preden se osvobode, / ukleščijo spone ljudi? / In kolikokrat se obrnemo stran, / slepi za zlo, ki se godi? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna. // Kolikokrat naj mož kvišku se ozre, / da končno ugleda nebo? / In s koliko ušesi prisluhne ljudem, / da jok končno sliši glasno? / In koliko smrti potrebnih bo še, / da spozna, da preveč je bilo? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna.«
Gornja pesem, v kateri so verzi razločeni s poševnico, kitice pa z dvema, bi morda ne bila nič posebnega, če se ne bi njen naslov v izvirniku glasil Blowin’ In The Wind in če je ne bi že leta 1962 napisal in pozneje še mnogokrat zapel legendarni Bob Dylan. To je gotovo ena najbolj znanih pesmi 20. stoletja, njena posebnost pa je tudi v tem, da ji uspe v eno združiti rok in poezijo. »Do pojava poezije v rocku ni moglo priti prej, preden ni poezija sam začela vplivati na besedila, ki so nastajala, in preden se seveda ni pojavila dovolj močna osebnost, ki je zmogla izpovedno raven povzdigniti v poezijo in hkrati ohraniti tudi glasbeno podobo. Dylan je premogel dovolj talenta, znanja in poguma, da je dokončno povezal vse te, na videz različne, a v resnici precej enotne niti.« Tako je to povezavo označil Matej Krajnc, ki je izbral in prevedel 82 Dylanovih pesmi za zbirko Nova lirika. Težko si je predstavljati, da bi urednik v to zbirko Dylana uvrstil že pred četrt stoletja. Zdaj je drugače, saj ga že vrsto let predlagajo tudi za Nobelovo nagrado za književnost. Prevajalec: »Čeprav v tujini že kuka v literarni kanon, ga pri nas kot pesnika še vedno postavljamo za nekatere morda celo šibkejše pesniške osebnosti, ki pa niso v roke nikoli prijele kitare. Kitara ne naredi pesnika, to drži, a pesnik s kitaro ni nič manj pesnik.« In ne nazadnje: Robert Allen Zimmerman alias Bob Dylan se je rodil istega leta kot naš Šalamun – 1941. Tomaž je z nami le še v nebesih, Bob tudi na zemlji. Leta 1970 je v dvovrstični pesmi Utrujeni so konji zapisal: »Utrujeni so konji, vprašam se: / bom lahko sploh jezdil ali ne?« Pesnik očitno še ni utrujen, še vedno jezdi. Kot bi bil »Forever Young« (večno mlad).