Računalniki in televizija!

Pretekli teden nam je Osnova šola Predoslje organizirala izobraževanje o nevarnostih interneta. Ta nam je prinesel ogromno dobrega in koristnega, žal pa tudi veliko slabega. Verjetno boste mnogi starejši bralci skomignili z rameni, da bomo to že trenutni starši uredili. Tudi pred leti ste se kot starši ukvarjali s preživetjem in vzgojnimi težavami. V tem ni pretirane razlike. Le še težje je bilo, mi pa smo morda navajeni prehitro potarnati. Imamo pa sodobni starši težavo, ki je nikakor nismo pričakovali. Vsemogočnost televizije, računalnika in pametnih telefonov. Danes starši prihajamo iz služb precej kasneje kot pred 20 leti. In do takrat so otroci prepuščeni sami sebi. No, ni tako, saj imajo na razpolago sodobno tehnologijo, ki jih odnese in zasvoji z nerealnim svetom. Igranje igric, sprehajanje po Facebooku in iskanje nekoristnih informacij pobere ogromno časa. Statistike kažejo, da otroci preživijo od tri do pet ur dnevno za ekrani. Slabo je še to, da se povečuje uporaba interneta (predvsem igric) pri zelo majhnih otrocih. Strokovnjaki opozarjajo, da se bo otrok celostno razvijal le, če bodo možgani dobivali informacije iz vseh petih čutil in gibanja ob zdravih odnosih. Pravijo, da je samo sedenje, gledanje in tipkanje po računalniku precej premalo in škodljivo (s kmečko logiko to vemo vsi).

Doma igram pravega gestapovca kar se tiče gledanja televizije in uporabe računalnika. Ne vem pa, koliko časa bom še zdržal, saj otroci neumorno sprašujejo in prosijo za to omamo. Čeprav vejo, da skoraj nič ni koristi od buljenja v ekran, ne odnehajo. Mojega računalnika se ne smejo dotakniti, Mojčinega le po dogovoru (oz. kadar me pretentajo) – že to je varovalka, da je en računalnik za šest oseb. Tablic preprosto nimamo, wi-fi omrežja pa tudi ne. Verjetno smo malo čudaki. Z mojega vidika je to škoda denarja in predvsem časa mojih otrok. Zato so pa neizmerno veseli, ko greva zvečer kdaj od doma in dobijo dostop do Facebooka in igric.

Kaj lahko storimo? Najslabše je, da se ne podučimo o nevarnostih interneta in da se ne zanimamo za to, kaj otroci počnejo na računalniku. Kot starši moramo vedeti oz. imamo vso pravico vedeti, kakšne Facebook profile imajo naši otroci – kakšne slike objavljajo, koga imajo za prijatelje in kaj čvekajo po spletnih omrežjih. Ja, tako preprosto. Pa tudi če so hudi, ker jim občasno pregledamo njihovo delo na spletu. Boljše je, da to delamo mi kot starši, kot pa kasneje kriminalisti ali pa da bomo vozili otroke k raznim terapevtom za odvajanje zasvojenosti od računalnika.

Na takšen ali drugačen način nas tile naši mladinci kličejo. In hočejo se z nami prepirati in nam dokazovati, da je danes svet popolnoma drugačen. Pa še prav imajo. Le preko svoje narave ne moremo. Narava nam je dala vloge, ki jih moramo odigrati. Mama naj naredi svoje, oče svoje, naj se imata rada in to bo največja garancija, da se bodo otroci razvili v zdrave osebnosti. In da bodo lahko svobodno poleteli v širni svet, ko bo čas za to.