»Življenje videl sem v pesmi«

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. februar 2015 / 13:40

Zbirki Znameniti Podbrežani se je pridružila spominsko-dokumentarna izdaja zbranih del Branka Jegliča z naslovom Roža v viharju.

Po skoraj stotih letih smo na knjižne police dobili literarno zapuščino mladega človeka, ki je v svojem kratkem življenju že nakazal pot, po kateri bi bil šel. Branko Jeglič se je rodil 17. februarja 1903 v Gorici in umrl leta 1920 pri rosnih sedemnajstih letih. Pokopan je v Podbrezjah. Njegov oče Andraž Jeglič (1865–1937) je bil pravnik in je izhajal iz Podbrezij. Družina se je v Podbrezje pogosto zatekala pred viharjem prve svetovne vojne ali pa je Branko v Podbrezjah preživljal počitnice. »Pomen Branka Jegliča se kaže večplastno. Najočitnejše je njegovo kratkotrajno prijateljstvo s Srečkom Kosovelom, ki je odločilno zaznamovalo oba. Kosovel je v spomin prijatelju po njegovi smrti zbral njegovo prozo in poezijo ter k zbirki napisal uvodno besedo. Jeglič velja za literarnega mentorja mladega Kosovela v času, ko sta obiskovala ljubljansko realko. Našla sta se v literaturi, glasbi in družbenem aktivizmu. Kosovela je Jegličeva smrt močno prizadela, pet let po njej in le nekaj mesecev pred svojo smrtjo je Branku napisal še zadnji nekrolog. Velja, da se soneta loti le nekdo, ki ga je vešč ali pa je precej pogumen. Jeglič se ga je smelo lotil in cikel šestih napisal pod psevdonimom Podbreški. V tem smo Podbrežani prepoznali njegov poklon vasi svojega očeta,« je povedala prof. Nataša Kne Leben, ki je izdajo zbranih del Branka Jegliča uredila in napisala spremno besedo in še razložila: »Branko Jeglič je sicer liričen pesnik, ki v verzih išče stik z nedolžno naravo in ljubezen dekleta, ukvarja se tudi z begunstvom prve svetovne vojne in bivanjsko razsežnostjo človeka. Čeprav je umrl star le sedemnajst let, nekatere njegove pesmi (Človek, Velikonočna pesem begunca, Idila) delujejo precej zrelo. V prozi se večinoma posveča življenjskim usodam, ki jih je krojila prva svetovna vojna.«

Rokopise za zbirko, shranila jih je že Brankova mati, so prepisovali dijaki tretjega letnika mednarodne mature Gimnazije Kranj pod mentorstvom Nataše Kne Leben. Naslov Roža v viharju je verjetno dal Srečko Kosovel, ki Branka v nekrologu primerja s prerano uvelim cvetom in napoveduje, da bo Vesna s cvetjem spomladi zasula njegov grob. Pričujoče zbirke pa ne bi bilo brez Beatrice Udovič - Jeglič, slavistke, soproge Sergeja Jegliča, ki je ime dobil po očetu Sergeju, Brankovem stricu. Beatrice Udovič - Jeglič je leta 1952 napisala diplomsko nalogo o Branku Jegliču, v Podbrezjah je zavest o njem ohranjal Stane Mihelič. Zbirko je izdalo in založilo Kulturno društvo (KD) Tabor Podbrezje ob pomoči Občine Naklo, lektoriral je dr. Jože Gasperič. V njej je objavljenih tudi nekaj Jegličevih rokopisov, dopisovanj in fotografij. Prvič so zbirko predstavili na prireditvi v Kulturnem domu v Podbrezjah ob slovenskem kulturnem prazniku. Izreden odziv obiskovalcev je pobožal po duši tudi predsednico KD Tabor Dragico Perne, ki je za Rožo v viharju dejala, da je dejansko prišla kot vihar, da raznese knjigo med ljudi.