Najraje izzivam samega sebe
Peter Prevc, ki je minulo soboto kot prvi človek na smučeh poletel 250 metrov, je tudi ob kratkem postanku doma dobil številne čestitke, kljub veselju ob rekordnem skoku pa je povedal, da bolj kot ob doseženih rezultatih uživa ob novih izzivih.
Gotovo ga ni bilo ljubitelja športa, ki si po sobotnem imenitnem nastopu na letalnici v Vikersundu ne bi želel stisniti roke in čestitati neustrašnemu mladeniču iz Dolenje vasi v Selški dolini Petru Prevcu, ki je prvi na svetu premagal rekordno znamko 250 metrov. Številne čestitke je dobival zlasti ob domači skakalnici v Kranju, kamor je prišel že nekaj ur po tem, ko se je vrnil z Norveške. Med drugim mu je čestital tudi do sobote edini slovenski rekorder v smučarskih skokih Jože Šlibar, ki je leta 1961 v Oberstdorfu poletel takrat rekordnih 141 metrov.
In čeprav je Petrovo rekordno znamko že dan kasneje preletel Anders Fannemel, je Peter za vedno zapisan kot prvi, ki mu je uspelo premagati magično mejo. Toda Peter je bil z mislimi že pri novih izzivih, saj ga v naslednjih dneh čakajo nastopi na svetovnem prvenstvu, čez mesec dni pa znova poleti v Planici.
Vam je rekordni sobotni nastop v Vikersundu dal novih moči za tekme ali vam jih je nekaj tudi vzel in v nedeljo niste več zmogli poleteti tako daleč?
»Po rekordnem sobotnem skoku sem se v nedeljo po eni strani res sprostil, po drugi pa tudi bolj zategnil, saj sem želel še kaj več, morda celo na silo. Sedaj ko sem vse skupaj malo premislil, sem zaključil, da mi je pač v soboto vse šlo, kot mi je najbolje lahko in kot sem si želel, v nedeljo pa je šlo vse narobe. Tako sem imel v soboto dobre pogoje in tudi sam sem skakal dobro, v nedeljo pa se mi je vse preprosto podrlo. To je zame nov dokaz tega, kako se v športu vse lahko hitro obrne.«
Od vsega, tako od sobotne kot nedeljske tekme, ste se znova gotovo česa naučili?
»Ja, zame so bili nastopi v Vikersundu znova pomembna izkušnja, iz katere sem se veliko naučil. Tako sem sam sebe znova opomnil, da moram zaupati vase, biti miren in verjeti v svoje sposobnosti. Po drugi strani sedaj vem, da ne smem nikoli pretiravati in da dogodkov ne smem prehitevati.«
Na svetovno prvenstvo odhajate z dvema medaljama iz prejšnjega svetovnega prvenstva, z dvema medaljama iz olimpijskih iger in, ne nazadnje, kot vodilni tekmovalec v svetovnem pokalu. Vas to obremenjuje ali to pomeni, da so zato vaši cilji še višji?
»O ciljih nikoli ne govorim rad, saj ko cilj dosežeš, si nekako na koncu poti. Zato vedno raje govorim o izzivih, saj ko dosežem en izziv, si lahko postavim novega. Tako vedno znova lahko izzivam samega sebe. Zavedam se sicer, da po zadnjih uspehih od mene vsi veliko pričakujejo, prav tako seveda pričakujem tudi sam. Ob tem pa vsi vemo, da z vrhunskimi skoki lahko posežem čisto v vrh, da lahko zmagujem. Če pa pač ne naredim vsega najbolje, kar pa se lahko prav hitro primeri, pa sem lahko tudi malce niže oziroma med zadnjimi. Eno so pač želje, drugo pa realnost. Kaj bom dosegel na svetovnem prvenstvu, bomo pač videli v naslednjih dneh.«
Kljub temu, da ste te dni osredotočeni predvsem na svetovno prvenstvo, pa ste ob skokih na velikanki v Vikersundu gotovo kdaj pomislili tudi na planiško tekmo in novo priložnost za rekorde?
»Zavedam se, da bo sedaj, po obeh rekordih, napovedi in ugibanj o novih rekordih in Planici še več, kot jih je bilo do sedaj. Se pa zelo strinjam z Jelkom Grosom, ki pravi, naj v Planico ne hodimo čakat rekordov, saj bomo tako, če rekorda ne bo, vsi razočarani. Zato bomo šli tako tekmovalci kot gledalci v Planico uživat v lepih skokih, rekord pa se bo lahko zgodil v dobrih pogojih. Ker pa v Planici na prenovljeni letalnici do sedaj sploh nihče še ni skočil, pa o novih rekordih sploh še ne moremo govoriti. Zase lahko povem le, da uživam vedno, kadar dobro in daleč skočim. Lahko je to v Kranju, lahko je to v Planici ali kjerkoli drugje.«