Ko bi vsaj Julijo pustil pri miru

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 10. februar 2015 / 11:12

»Kadarkoli sem žalostna, mi je v tolažbo Prešernova poezija. Nekateri v takih trenutkih molijo, jaz berem Prešerna,« je dejala Sabina Šolar, ki zna na pamet večji del poezije Franceta Prešerna.

Duplje – »Živo mi ostaja v spominu, kako je moj oče doma vadil Prešerna, ko se je za vlogo dr. Figa pripravljal za nastop na odru v Dupljah. Črn plašč je imel na sebi, v rokah pa črn klobuk in recitiral mi je Od železne ceste,« je pripovedovala Sabina Šolar, ki je po očetu še kako 'podedovala' Franceta Prešerna. Oče ji je, ko je bila dekletce, podaril Poezije doktorja Franceta Prešerna, ki so pri Slovenskem knjižnem zavodu izšle leta 1946. Ta drobna knjižica poezij je še vedno pri življenju, le stran devetinpetdeset je malce potrgana. Na tej strani je napisanih nekaj kitic Povodnega moža, ki ga Sabina tako rada recitira. Recitira zase, ne za javnost, je povedala. Knjižica iz leta 1946 je preveč dragocena in tolikokrat prelistana in ker Sabina brez Prešerna pač ne more biti, v torbici nosi svojo mantro, ponatis Poezij. Na pamet zna večji del njegovih pesmi, matematično bi zapisali, da jih pove okoli šestdeset.

»Očeta sem videla nastopiti v vlogi dr. Figa, a ko je med otroke delil fige, nisem upala zraven. Ne glede na to, da mi je doma recitiral, sem se med njegovim nastopom, bila sem le majhno dekletce, spraševala, ali je to res oče na odru, ali je morda kdo drug,« se je ob spominih nasmehnila Sabina Šolar, ki ima tudi v svojih odraslih letih opraviti s knjigami. Diplomirana bibliotekarka je zaposlena v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču. »Za študij sem se odločila kasneje, pri svojih šestindvajsetih letih. K temu me je spodbudil Franc Drolc, ki je sodeloval tudi pri tujejezičnih izdajah Prešernovih del,« je dejala sogovornica, ki o Prešernu doživeto govori, kakor so doživete njene poti po njegovih poteh, denimo v Trnovo, kjer je srečal Julijo. »Saj poznate tisto, ko vas vprašajo, v katerem času bi radi živeli, če bi imeli to možnost. No, jaz bi izbrala leta, v katerih je živel France Prešeren. Če ne drugega, bi mu rekla, naj vsaj Julijo pusti pri miru. Posvetil ji je Sonetni venec, pa se je vzvišeno sprenevedala, da ji pesnitev ni všeč, a ko je njena mama papir zalučala v ogenj, ga je Julija rešila pred uničenjem.«

Katero pesem si pove v kakšnem času, je odvisno od razpoloženja. »Kadar zaslišim pesem Tinkare Kovač Veter z juga, me ta spomni na Lepo Vido,« je razkrila izjemna prešernoljubka in kdo ve, morda bo prav tako izjemen ŽPZ Dupljanke, pri katerem poje Sabina Šolar, kdaj v svoj repertoar uvrstil kakšno Prešerno(vo).