Martin in Eva od boja za življenje do boja za medalje

To je zgodba dvojčkov Martina in Eve Močnik iz Radomelj. Rojena sta bila kot nedonošenčka prvega novembra pred osemnajstimi leti, tehtala sta komaj dobrih devetsto gramov. Danes sta uspešna športnika, obetavna tekača na smučeh.

V sredo, 17. novembra, je bil svetovni dan nedonošenčkov, vseh, rojenih pred 37. tednom nosečnosti. Med njimi sta tudi Martin in Eva Močnik iz Radomelj, ki sta 1. novembra praznovala polnoletnost. Oba sta športnika, tekača na smučeh. »Borita se že od rojstva in tako je še danes, le da sta se takrat borila za življenje, sedaj pa v športu za medalje,« pravi njuna mami Tina Močnik.

Rojena tri mesece prezgodaj

Z možem Metodom sta oba Kamničana, dom sta si ustvarila v Radomljah. Še dobro se spomnita obdobja Tinine nosečnosti, ko sta pričakovala prvorojenca – dvojčka. »Nosečnost je potekala brez zapletov in nič ni kazalo, da bi rodila toliko prej. Rok sem imela konec januarja 2004, konec oktobra 2003 pa je prišlo do zapletov: izcedka, bakterije. Poslali so me v bolnišnico, kjer so se odločili, da je bolje, da naredijo carski rez. To je bil velik šok,« se spominja Tina. Martin in Eva sta se rodila 1. novembra, v 26. tednu nosečnosti, tehtala sta 970 oziroma 930 gramov, velika sta bila 36 oziroma 35 centimetrov, obseg glave pa sta imela oba 24 centimetrov. Prvi je bil rojen Martin, Eva tri minute za njim. »Preden so mi naredili carski rez, so mi rekli, naj se pripravim na vse, da je možno, da bosta oba umrla. Ko sem ju nekaj ur kasneje prvič videla, sem bila pretresena. Vedela sem, da bosta majhna, nisem pa si predstavljala, da tako zelo. Sta pa bila živa in to mi je pomenilo vse,« pove.

V bolnišnični oskrbi sta bila do konca januarja: najprej dva meseca in pol v inkubatorju, nato v topli posteljici. »To so bili zelo naporni tedni. Dvakrat dnevno sem se od doma vozila k njima, vsakič s strahom, kaj bodo povedali. Imela sta krvavitve v možganih, težave z dihanjem, slednje še posebno Martin ... Psihično je bilo res naporno. Vse to je prišlo za mano šele čez čas,« pojasni. Ko je prišel dan odhoda domov, sta tehtala 2300 in 2500 gramov. »V razvoju nista kaj veliko zaostajala, malo le v govoru. Martin je imel nekaj let težave z dihanjem, a se je potem tudi to uredilo. Danes sta uspešna športnika. Lahko rečem, da sta kar nekakšen čudež,« se Tina zaveda, kakšno srečo so imeli.

Oba z možem živita aktivno življenje, še posebej Metod, ki je znan rekreativec. »Samoumevno je, da smo veliko v naravi, v gibanju. Tako je bilo že vse od takrat, ko sta prišla iz bolnišnice. Zelo hitro sva ju peljala na sprehod,« je dejal Metod, ki je vseskozi verjel, da bo vse v redu. Podpirala sta ju na njuni poti, ki ju je vodila v šport. Tako je še danes. »Skušam čim bolje razumeti, kaj potrebujeta, in ju spodbujati, ne samo v športu, povsod. Je pa šport zagotovo v vseh pogledih dobra popotnica. Veliko je dejavnikov, ki vodijo do uspeha v vrhunskem športu. Težko je pri teh letih karkoli napovedovati, sploh v teku na smučeh,« se zaveda Metod. Tudi Tina jima želi, da bi bila v tem, kar počneta, uspešna.

Oba imata visoke cilje

Tek na smučeh ima v Martinovem in Evinem življenju pomembno mesto. Oba sta člana mladinske B-reprezentance, v ekipi za mladinske olimpijske igre (EYOF), ki bodo marca v Vuokatiju na Finskem. Zanimivo, da je tudi njuna športna pot potekala podobno, praktično skoraj enako. Najprej STA trenirala nogomet v NK Radomlje, nato atletiko in gorski tek v AK Domžale, sledil je odhod v biatlon in TSK Logatec, zadnja leta pa sta v smučarskem teku in člana Skike kluba Slovenija. Trenirata pod vodstvom Vladimirja Korolkeviča, klubski trener pa je Aleš Gros. Njun največji cilj v letošnji zimi so mladinske olimpijske igre. »Trenutno sem v ekipi in upam, da bo tako ostalo. Že poleti sem dobro tekmovala in v konkurenci starejših mladink postala državna prvakinja v vzponu na Soriško planino. To mi veliko pomeni, je moj prvi naslov državne prvakinje. Zmage nisem pričakovala, je bila presenečenje. Poleg nastopa na Finskem si želim visoko tudi v pokalu Slovenije, da bi bila druga. Prvo mesto pa mislim, da je rezervirano za odlično Hano Mazi Jamnik. Za prihodnost imam visoke cilje: zmaga na tekmi svetovnega pokala, medalja na olimpijskih igrah, na sploh biti v svetovnem vrhu. Trenutno sem boljša v sprintu v klasični tehniki, na razdalji pa mi gre bolje v prosti tehniki. Dokler bom uspešna, bom vztrajala, nato pa se vidim v spremljevalni ekipi kakšnega profesionalnega moštva v cestnem kolesarstvu. To je trenutno moja želja,« je povedala Eva, Martin pa je dodal: »Moji največji uspehi do sedaj so četrto mesto med mladinci na letošnjem poletnem svetovnem prvenstvu v ekipnem sprintu, pozimi pa prvo mesto na državnem prvenstvu pred dvema letoma v kategoriji mlajših mladincev, poleg tega sem bil v isti sezoni v slovenskem pokalu skupno prvi, zmagal sem tudi na tekmi No border Cup. V prihajajoči zimi se zelo veselim nastopa na Finskem. To bo zame največja tekma doslej. Tudi jaz imam v športu visoke cilje: medalja z olimpijskih iger in svetovnega prvenstva. Se pa zavedam, da bo potrebnega ogromno treninga.« Tudi Martin je boljši v sprintu, a v prosti tehniki. Je velik navdušenec Visma Ski Classics, komercialnega mednarodnega pokalnega tekmovanja v teku na smučeh na dolge proge, ki poteka v Evropi. Njegov vzornik je Norvežan Peter Northug, Evina vzornica pa Čehinja Barbora Havličkova.

Skupaj v športu, šoli ...

Oba pravita, da se jima ne zdi, da bi bila v športu zaradi nedonošenosti za kaj prikrajšana, da bi se jima poznalo pri zmogljivosti, se pa zavedata, da sta imela veliko srečo, in to tudi cenita. »Srečna sem, da se je tako izteklo. Hitro bi bilo lahko vse drugače. To mi je motivacija tudi na treningih,« pove Eva, z njo pa se strinja tudi Martin. Njuni življenji sta že vseskozi tesno povezani. Skupaj sta bila v vrtcu, v osnovni šoli, skupaj sta tudi v srednji šoli. Sta dijaka tretjega letnika programa gradbenega tehnika v Kranju. »Da sva skupaj v športu in v šoli, je nekaj najboljšega, kar si lahko želiš. Zelo dobro se razumeva in si pomagava,« je vesela Eva. Zelo sta hvaležna staršem, ki jima že vse življenje nudijo pomoč in podporo.

Veliko družin nima takšne sreče, kot so jo imeli Močnikovi. Ne glede na vse Tina in Metod sporočata: »Imejte veliko optimizma. To je edina stvar, na nič drugega ne moreš vplivati. In bodite povezani kot družina. Čeprav statistika verjetno kaže, da ni veliko primerov, da bi bila dvojčka rojena toliko prej in zato ne bi imela dolgotrajnih posledic, sva imela ves čas upanje.«