Pričakali te bodo z vilami

Vrnitev v rodni kraj, 2. del

… »Po stopnicah, ki jih ni nihče pometel že kdo ve koliko časa, smo se povzpeli v tretje nadstropje. Bilo je zelo tiho, saj so vsi, ki so tam bivali, že odšli na delo. Po temačnem hodniku smo končno prispeli do nekih vrat. Na pragu sva oba z bratrancem obstala z odprtimi usti, spogledala sva se in nagonsko sem uvidel, da razmišlja podobno kot jaz: v tem svinjaku pa midva že ne bova stanovala!«

Žal sta morala oba hitro požreti besedo. Nista bila več v domačih krajih, kjer so se vsi poznali med seboj. Tujina jima je pokazala zobe tudi zato, ker nista znala jezika. Prvi meseci so bili nečloveško težki in bridki. Padla sta v pest barabinom iz jugoslovanske mafije. Garala sta več kot petnajst ur na dan, plačilo pa je bilo skromno. Za stanarino so jima pobrali skoraj polovico, nekaj za hrano, ostalo jima je okoli sto mark, kar je bilo manj kot nič.

Roman pripoveduje: »Bratranec je že po dveh mesecih obupal. Neke noči je preprosto izginil in šele čez kakšno leto sem izvedel, da se je na skrivaj, najpogosteje kar peš, odpravil proti domu. Bolelo me je edino to, da mi ni zaupal, saj se ni niti poslovil. Med Jugoslovani, s katerimi sem si delil sobo in hodnik, sem bil edini Slovenec. Ne rečem, da se nismo razumeli, ampak … naše navade so bile zelo različne, kar me je včasih malo motilo. Nekoč sem na poti iz službe opazil, da so začeli podirati kompleks starejših hiš. Mogoče bodo pa kaj novega zidali, sem se razveselil. Ne da bi dosti razmišljal, sem stopil do prvega, ki je imel okoli vratu zavezano kravato. Obvladal sem komaj nekaj deset nemških besed, a so zadostovale, da sem se z možakarjem hitro zmenil. Predlagal mi je, da se delovni skupini pridružim takoj, brez odvečnega čakanja. Malo sem mencal, pa se mu je hitro posvetilo. Papirje bomo že mi uredili, a šele potem, če bomo videli, da si priden, mi je zažugal s prstom. Mislil sem, da mi je padla sekira naravnost v med. Zvečer, ko so drugi kartali, sem se na skrivaj izmuznil. Noč je bila topla, zdelo se mi je, da naredim najbolj prav, če prespim na klopi, v parku. Že zarana sem se javil pri Nemcu, takoj me je prepoznal. Verjemite, garal sem kot živina, ker sem se hotel dokazati! Na srečo sem bil dela in naporov vajen še od doma. Hitro so opazili mojo delavnost, omogočili so mi tečaj nemščine. Znanje, za katerega so drugi žulili klopi leto dni, sem osvojil v dobrem mesecu. Našel sem si stanovanje, res ni bilo kaj prida, ker pa se je bližala zima, sem vedel, da me v njem ne bo zeblo. Horst se je na vsakem koraku zavzemal zame. Kmalu sem postal vodja skupine, predlagal mi je tudi, da začnem študirati. Njegove besede so me spravile v zadrego. Bližal sem se dvajsetemu letu, počutil sem se starega kot zemlja, on pa mi govori o študiju?! A je toliko časa vztrajal, da sem se res vpisal v večerno šolo za statika. Takrat je bil to še relativno nov poklic, statikov je manjkalo na vsakem koraku, ker se je v Nemčiji toliko gradilo. Tako sem ob koncih tedna, namesto da bi šel v kino, sedel za knjigami. Zalotil sem se, da sem že razmišljal po nemško, sanjal pa tudi. Vseeno sem se neštetokrat spomnil svoje Slovenije, Triglava, domače reke, v kateri sem nekoč lovil ribe. Zdelo se mi je, da leta, ki sem jih preživel doma, pripadajo nekemu drugemu življenju, tako daleč so bila. Pa sem bil takrat v Nemčiji komaj dobri dve leti. Študij mi je šel dobro v glavo, zato sem se potem vpisal na univerzo in kasneje, ko sem bil že poročen, sem naredil tudi magisterij in doktorat.«

»Pravite, da ste se med študijem poročili? Bi mi tudi o tej ljubezni kaj povedali?« me je zanimalo. Sprva je le zamahnil z roko, češ, pustiva to zgodbo pri miru, a se je pozneje le omehčal in mi jo v nekaj skopih stavkih opisal.

»Sabine sem spoznal na univerzi. Bila je ena od tajnic, ki so skrbele za administracijo. Prvič sva se srečala, ko sem moral prinesti potrdilo o nekaznovanju. Imel sem status političnega emigranta. Niti nisem vedel, na koga naj se obrnem, da zadostim predpisom. Priskočila mi je na pomoč, spremljala me je od urada do urada, sploh je bila zelo prijazna. Nazadnje sem jo povabil na kavo, zelo hitro sva postala tudi intimna. Po nekaj mesecih druženja, ko sem bil vanjo zaljubljen že do ušes, sem ji predlagal, da bi najela skupno stanovanje. Pa ni bila zato. Razložila mi je, da ni ustvarjena za poroko, za otroke, da ima raje svobodo. Njene besede so me zelo prizadele, bil sem namreč prepričan, da je enako nora name, kot sem bil jaz nanjo. Ker je mislila, da hočem dobiti od nje nek dokaz, da me ljubi, sva se čez kakšen mesec – bilo je ravno v maju – tudi poročila, vseeno pa sva bolj ali manj živela narazen. Ko se je strast pomirila, me je začelo motiti, ker ni želela imeti otrok. Pri spolnih odnosih sem moral biti zmeraj zaščiten, skrbno je pazila, da je pri tem nisem prevaral. A so potem minila več kot tri leta, preden sem ji predlagal, da se ločiva. Tako, kot je prišla, je tudi izginila iz mojega življenja. Dosti kasneje se je poročila z nekim politikom, pogosto smo jo videvali tudi v medijih, bila je ena prvih, ki se je pričela boriti za zapuščene živali in jim graditi azile. Srečala sva se le še enkrat, ko sem na inštitutu, kjer sem bil takrat zaposlen, dobil nagrado za svoje raziskovalno delo. Veste, na takšne, kot sem bil jaz, se ženske niso kar lepile. Bil sem preprost fant, večino prostega časa sem preživel pri knjigah, katera bi pa marala takšnega?! Nobena! Samski sem ostal vse do šestintridesetega leta, ko sem se prvič odpravil na dopust v domovino. Šel sem s prijateljem Evgenom, s katerim sva skupaj študirala. On je imel tudi avto, o katerem sem takrat le še sanjal. Malo tudi zato, ker nisem imel šoferskega izpita. Bil sem precej malomaren, saj sem zaslužil zelo dobro, razmišljal sem o svoji lastni hiši, da boste vedeli, kako dobro mi je šlo. Štirinajst dni sva preživela na otoku Hvaru, družila sva se z dekleti, uživala, tudi popivala. Privoščil sem si totalen odklop. Nazaj grede sva se po trenutnem preblisku ustavila pri sestri. Komaj sem našel njeno hišo, saj se je vasica, v kateri je živela, spremenila v majhno mesto. Ni me takoj prepoznala, ko sem se pojavil na pragu. Potem pa je glasno kriknila in se mi vrgla okoli vratu. Povedala mi je, da so vsi mislili, da sem si kaj naredil, umrl, ter da moje kosti trohnijo na kakšnem neznanem kraju. Šele v tistih trenutkih sem se pričel zavedati, kakšen plaz sem sprožil s svojim skrivnim odhodom od doma. A kar je bilo, je bilo. Bilo mi je zelo nerodno, ko sem opazil, v kako skromnih razmerah živijo. Ko sem ji ob odhodu stisnil v dlan dvesto mark, se je zjokala od hvaležnosti. Moram reči, da sem po tistem skrbel zanjo in ji pomagal, kolikor sem le mogel. Dvema nečakoma sem omogočil, da sta študirala v Nemčiji. Eden je tam tudi ostal, ima doktorat iz fizike in je na svojem področju zelo pomemben in iskan. Drugi se je z ženo preselil v Švico, a je pred leti za hudo boleznijo umrl. Pa da ne pozabim: v pogovoru je beseda nanesla na domače, na starše, oba brata. Takrat je sestra sklonila glavo, beseda ji ni šla več z jezika. Z velikim trudom je izjecljala, da je najin dom v razsulu, starša sta stara in betežna, brat – tisti, ki je kmetijo podedoval, pa pije kot žolna. Besede so me zelo potrle. Na dan so priplavali spomini, ki so bili še zmeraj zelo boleči. Bolje, da ne greš domov, ker te bodo pričakali z vilami, je še dodala, preden sem se od nje poslovil.«

(Nadaljevanje prihodnjič)