Beg v Nemčijo

Vrnitev v rodni kraj, 1. del

Včasih se mi zdi, da sem v dobrih dvajsetih letih, kar poslušam različne zgodbe, slišala že vse možne različice človeških usod. Ob vsakem novem srečanju pa se začnem zavedati, da je Slovencev res ''le'' dva milijona, a poti, po katerih hodimo skozi življenje, so vseeno nenavadne in zapletene. Pogosto se izkaže, da smo pravi mojstri v tem, kako drugim izkopati jamo, v katero pa potem – prej ali slej – tudi sami pademo.

Roman je leta 1948 prijokal na svet v kleni kmečki družini. Kljub temu da so bili za kmete težki, če že ne nemogoči časi, sta se njegova mama in ata trudila od jutra do večera, da sta lahko preživljala sebe in tri otroke. Določeno je bilo, da bo najmlajši prevzel kmetijo, hči, druga po vrsti, se je šla učit za šiviljo, najstarejši pa je takoj, ko je dopolnil osemnajsto leto, postal šofer.

»Kljub odrekanjem je vse teklo tako, kot si je zamislila mati. Z očetom sta bila zgarana, da bolj nista mogla biti, a tega nista kazala. Sosedje so od daleč opazovali, da jima je šlo dobro, predvsem pa po načrtih, kar je vzbujalo nevoščljivost, pri mami pa prav posebno zadoščenje, da je daleč naokoli edina, ki vse zmore. A je običajno tako, da človek obrača, Bog obrne. Vse se je postavilo na glavo, ko se je malo pred božičem izkazalo, da mama nima želodčnih težav, ampak da je noseča. S sedmimi meseci sem se rodil jaz. Ne vem, ali me je sploh kdaj z ljubeznijo vzela v naročje, pomenil sem ji sramoto, ki jo je doletela, ne da bi nanjo računala. Ni čudno, da so se ji vaščani za hrbtom smejali in se iz nje norčevali. Privoščili so ji, da jo je usoda ''kaznovala'', pa ne iz kakšne žlehtnobe, temveč zato, ker je bila do vseh zmeraj zelo vzvišena in pokroviteljska ter popolna. Bolj ko sem odraščal, bolj sem se zavedal, da če ne bi bilo sestre, bi se mi slabo pisalo. Menda sem po več ur jokal, ker nikogar ni bilo blizu, da bi me nahranil. Šele potem, ko je prišla iz šole sestra, me je vzela v naročje in mi nudila vsaj malo ljubezni. Celo osnovno šolo sem imel en sam zvezek, za šolske knjige je bilo zame zmeraj škoda denarja. Kakor hitro sem toliko zrasel, da sem lahko pomagal pri delu, me je mama metala iz postelje že zarana, do takrat, ko je prišel pome sosed, da sva šla skupaj proti šoli, sem v hlevu že skidal gnoj. Oče me ni nikoli poklical po imenu, zmeraj mi je rekel ''ti tam''. Še sreča, da sem bil zdrav otrok, radoživ, poln energije in neuklonljivega duha,« se spominja moj sogovornik.

V šoli je imel same odlične ocene, bil je občinski prvak v šahu, v teku čez ovire je imel drugi najboljši rezultat v takratni državi. Ko je njegova razredničarka predlagala mami, da bi šel fant študirat, je ta rekla ne in pri tem je ostalo.

»Nisem bil neumen, zelo dobro sem se zavedal, da me starši ne marajo. Njihov prezir sem čutil na vsakem koraku. Če se je slučajno zgodilo, da sem za pet minut zamudil kosilo, nisem smel sesti za mizo. Zame je bilo vsega škoda. Brata sta šla lahko v nedeljo v kino, sestra je bila poročena, zame je bilo škoda denarja. Garal sem od jutra do večera, nekoč sem si pretegnil ramo, a je oče zamahnil z roko, češ, ne bodi takšna mevža. Od bolečin sem se sesedel na tla, vzel je lonec vode in mi jo je pljusknil v obraz. Brat Lojze, ki je bil določen, da bo postal naslednik kmetije, je imel veliko smolo. Vsako dekle, ki jo je pripeljal k hiši, sta starša zelo hitro napodila. Bila sta starokopitna, vse je moralo biti tako, kot sta onadva rekla, nista dovolila, da bi imela mlada dva pet minut miru zase. Vsaka jo je hitro popihala. Spominjam se ene, ostala je čez noč, ker je zamudila na vlak. Mama je ponoči vsaj desetkrat butala na vrata, za katerimi sta z bratom spala. Kričala je nanju in ju zmerjala s prešuštniki, njej pa je govorila, da je kurba. Zarana se je izmuznila iz hiše, nikoli več je ni bilo blizu. Po tistem je brat začel piti. A starša sta se obnašala, kot da tega ne vidita. Redkokdaj je bil trezen, zato se je breme odgovornosti za opravljena kmečka dela v glavnem prevalilo na moja ramena. Mislite, da me je kdo kdaj pohvalil? Ne! Deležen sem bil le kritik in zmerjanja. Imel sem že sedemnajst let, zdelo se mi je neumno, da bi mi domači puščali kri, niti za boglonaj nisem zaslužil. Vedel sem, da bom moral kmalu k vojakom. To mi ni prav nič dišalo. Orožje sem od nekdaj sovražil, slišal pa sem, da se je v vojski dogajalo marsikaj. Nekoč me je obiskal bratranec. Tudi njega so doma izkoriščali, nobenih pravic ni imel, imeli so ga za hlapca, pa še zelo grdo so ravnali z njim, ker je, revež, malo jecljal. Njegov oče ga je za vsako malenkost pretepel z bičem, imel je presekano ustnico, ki se ni nikoli zarasla, kot bi se morala. Beseda je dala besedo, vprašal me je, ali bi pobegnil čez mejo. Ideja se mi je zdela nora, zato sem mu dejal, da moram še premisliti. Že zarana sem šel kosit v senožeti. Bil sem sam, lahko sem v miru razmišljal. Šele takrat sem dojel, kako usmiljenja vredno je moje življenje. Lahko bi študiral, a mi doma niso dovolili. Vsak večer sem padel v posteljo, ne da bi se umil, tako sem bil utrujen. Je to sploh kakšno življenje, sem se vprašal. Odgovori, ki so se ob tem porajali, so bili usmiljenja vredni. Odločil sem se, da grem. Nekaj trpkega se je dotaknilo moje duše, saj sem se zavedal, da nihče ne bo jokal za menoj. Zvečer sem stopil do bratranca in ne da bi mu kaj rekel, je videl, kako sem se odločil.

Dogovorila sva se, da se naslednjega dne dobiva na železniški postaji. Tam je delal neki Jože, ki je za primerno odškodnino takšne, kot sva bila midva, skril v tovornem vagonu. Malo me je bilo strah, a nič nisem imel izgubiti. Nič. Sestri sem napisal poslovilno pismo in ji ga mimogrede, ko sem se s kolesom peljal proti Železniški postaji, pustil pod vhodnimi vrati. Bratranec je plačal tudi za moje švercanje, saj sam nisem imel zadosti denarja, kaj šele nemških mark.«

Romanu ob teh besedah zatrepeta glas. Spomini so bili preveč boleči, da bi lahko zbrano in mirno nadaljeval s svojo zgodbo. Povabil me je, da greva na teraso, kjer sva popila limonado in kavo. Šele čez čas, ko se je umiril, je ponovno povzel besedo: »Jože je imel tudi na carini vse zmenjeno. Fantje so si denar med seboj razdelili, midva z bratrancem Pavlom pa sva brez težav in zapletov zgodaj zjutraj prispela v München. Tam je na naju že čakal neki Frenk, ki sva mu po jutranjem pivu v bifeju na železniški postaji morala najprej izročiti 200 nemških mark, preden se je sploh hotel z nama pogovarjati. Povedal nama je, da je za naju že našel sobo, ki sicer ni bogve kaj, a bo šlo, ker sva doma s kmetov in nisva navajena na razkošje. Govoril je pol slovensko, pol nemško, v Nemčijo je zbežal zato, ker je bil med vojno na napačni strani, pa se je bal maščevanja preveč zagrizenih sovaščanov. Poleg službe (bil je spremljevalec denarnih pošiljk) je za ''simbolične'' honorarje skrbel tudi za sonarodnjake, ki so prispeli v Nemčijo. Do hiše, kjer naj bi z bratrancem bivala, smo se odpravili kar peš. Frenk je dejal, da bomo hodili le nekaj minut, a smo potem brusili pete več kot pol ure. Ko sem zagledal bajto, ki se je že na pol podirala, sem si rekel, upam, da to ni to, a sem se motil. Po stopnicah, ki jih ni nihče pometel že kdo ve koliko časa, smo se povzpeli v tretje nadstropje. Bilo je zelo tiho, saj so vsi, ki so tam bivali, že odšli na delo. Po temačnem hodniku smo končno prispeli do nekih vrat. Na pragu sva oba z bratrancem obstala z odprtimi usti, spogledala sva se in nagonsko sem uvidel, da razmišlja podobno kot jaz: v tem svinjaku pa midva že ne bova stanovala!«

(Se nadaljuje)