Tovarne delavcem!?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. januar 2015 / 10:59

»Oblast sovjetom! Zemljo kmetom! Mir ljudem!« Tako je Lenin aprila 1917 kratko in jedrnato povzel svoj politični program, pridobil množice in ga z njihovo podporo kmalu tudi udejanjil. V poznejši Sovjetski zvezi se je sicer vse sprevrglo: oblast je prevzela najožja partijska klika, kmete so nagnali v kolhoze, prvi je kmalu sledila druga svetovna vojna, v kateri so sovjetski narodi plačali najvišji krvni davek. Po Leninovem programu smo se po letu 1945 zgledovali tudi pri nas in njegovim parolam v začetku petdesetih dodali še našo: Tovarne delavcem! Te so bile nato res nekako naše, od vseh in od nikogar, sredi devetdesetih pa se je začelo njihovo »lastninjenje«. To se prav zdaj končuje, končno so na vrsti še največja državna podjetja. Zato postaja tudi debata vse bolj vroča, eni so proti, drugi za privatizacijo. Komu pritrditi?

Najprej se je treba zavedati, da to ni strokovno, ampak izrazito politično vprašanje. Prav ima slej ko prej tisti, ki je močnejši, ki ima oblast in denar. Lahko pa prisluhnemo raznim argumentom. Enega ponuja zdrava kmečka pamet. Naši kmetje že ves čas vedo, da njiva, ki jo prodaš, ni več tvoja. Naša levičarska srenja to staro resnico stopnjuje v tezo, da v primeru, če bomo vse glavno državno premoženje prodali, tudi država ne bo več naša, ne bo suverena, čeprav v ustavi že na začetku piše, da je njen suveren ljudstvo. Na drugi strani imajo prav desničarski glasniki, ki trdijo, da so se na velike državne sisteme tipa Telekom Slovenije prisesala cela omrežja parazitov, ta pa so v glavnem leve provenience. Gre zlasti za razne »zunanje sodelavce« in »svetovalce«, ne le posameznike, tu so oglaševalske agencije, odvetniške pisarne … In kar je glavno: po vsakih volitvah nova vladna garnitura nastavi na ključna mesta v takih sistemih svoje ljudi in po njih nadzira tudi delitev plena.

Kdo ima bolj prav? Moj prijatelj je pred leti, ko je država prodajala svoje lastniške deleže v manjših in srednje velikih družbah, obžaloval, da ni pri nas več bogatih ljudi. Takih, ki bi plačali z gotovino in ne s sumljivimi krediti. Tako pa so podjetja kupovali razni »drzni znanilci sprememb«, s krediti brez pravega pokritja, le s politično zaslombo. Primerov je veliko. Tipičen je primer žirovske Alpine. Uradno se še zdaj ne ve, katere fizične osebe (bile naj bi štiri) se skrivajo za imenom delniške družbe Alpina Holding, ki je formalno še vedno lastnik Alpine in je šla ta mesec v stečaj. A zdaj že vrabci čivkajo, da je (bil) glavni akter te tajkunske naveze Branko Podpečan. Temu pa je nakup Alpine omogočil njegov oče Milan Podpečan, ki je bil takrat predsednik upravnega odbora Soda; na ta položaj je bil imenovan leta 2005 po linji N.Si, direktor Soda pa je bil Marko Pogačnik, zdaj poslanec SDS. Zlom Alpine, ki je zdaj v postopku prisilne poravnave, je torej zakrivila tajkunska naveza s politično podporo takratne vlade … Mimogrede: Branko Podpečan »ima po podatkih iz avstrijskega registra stalno prebivališče v Dubaju na naslovu vile v luksuzni soseski Emirates Hills«. Daleč je odteklo premoženje, ki so ga ustvarjale generacije žirovskih čevljarjev!

K sreči poznamo tudi drugačne zgodbe, v katerih so lastniki podjetij postali zaposleni. Od večjih je najbolj znan primer Domela v Železnikih, od manjših družb Etiketa Tiskarna, M Sora v Žireh in ne nazadnje Gorenjski glas v Kranju, ki izdaja istoimenski časopis. V primerih tako velikih firm, kot sta Telekom Slovenije in NKBM, tak način seveda ni mogoč. Sledi prodaja tujcu?