Elektrika požrla penzijo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / torek, 20. januar 2015 / 10:49

Ciril Zupan je po tridesetih letih ustavil svojo malo hidroelektrarno, saj se je zbal, da mu bodo za nekaj več kot 200 evrov mesečno, kolikor je zaslužil s prodajo elektrike, zmanjšali pokojnino.

Mošnje – »V letu 2013 je bil moj povprečni mesečni dohodek od elektrarne 224 evrov. Od tega sem za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačeval pavšalni prispevek 65 evrov mesečno, od čistega dohodka pa še 20 odstotkov davka. Z ženo imava le eno pokojnino, 700 evrov, in ker sva skromna, nama zadostuje,« svoje življenje opisuje 85-letni Ciril Zupan iz Mošenj. A če bi odšteli prihodek, ki ga ustvarita s prodajo elektrike, bi se pri tako nizki penziji še kako poznalo. Zato se je Ciril Zupan odločil, da hidroelektrarno po skoraj treh desetletjih delovanja ustavi.

»Rodil sem se tako rekoč nad kolesi. Imeli smo kmečki mlin in žago venecianko, kakršnih je bilo v Slovenji veliko. Še kot otrok sem pomagal bratu v mlinu ali pa sem pomagal očetu na žagi potiskati voz. To delo in življenje mi je prišlo v kri. Po vojni, takrat petnajstletnik, sam moral že samostojno delati v mlinu in kasneje na žagi, in sicer do leta 1962. V teh letih so bili predpisi o mlinarstvu in žagarstvu zelo strogi. Mlin smo opustili kot skoraj vsi – žage pa so skoraj vse zaprli in jim prepovedali delovanje. Moral sem se zaposliti,« svojo življenjsko pot opisuje 85-letni Ciril Zupan iz Mošenj.

»Vendar mi je ostala misel na vrteča se kolesa. Dobili smo dovoljenje, da smo od časa do časa 'zalaufali' žago. Takrat je bil doma praznik. Dišalo je po lesu, smoli in zlatih časih. Težko sem gledal vodo, ki je tekla mimo hiše v brzici naprej v prazno. Porodila sem mi je ideja: kaj, ko bi izkoristil vodo in si napravil malo hidroelektrarno? Za to so me nagovarjali tudi prijatelji.«

S pripravami je začel že leta 1982. »Najprej sem razmišljal o sistemu, ki bi mi koristil samo za ogrevanje in razsvetljavo, ko pa so se začele pojavljati prve male hidroelektrarne, ki so bile vezane na omrežje, sem se takoj tudi sam odločil za ta sistem, katerega prednost je bila, da mi je pocenil samo gradnjo, pa še odvečno energijo sem lahko unovčil,« je pojasnil Zupan.

Nad sistemom je bil tako navdušen, da je skozi vsa leta v različnih medijih, predvsem v Kmečkem glasu in Gorenjskem glasu, s svojimi članki skušal ljudi navdušiti nad malimi hidroelektrarnami. »Že samo dejstvo, da si lahko ogrevaš stanovanje s svojo energijo, ti prihrani občutna sredstva, po drugi strani pa nisi več onesnaževalec okolja s kurjavo in še voda je čistejša, ko priteče iz turbine. Prispevajmo torej vsak v svojem kraju, vsak v svojem okolju, da bomo zaživeli v čistejšem okolju, ne da bi naravi povzročili škodo, ampak izkoristimo vsaj tisto, kar nam ponuja z obema rokama,« je vizionarsko pisal že sredi osemdesetih let.

Prav zato je zdaj toliko bolj razočaran, ker ga je država s svojim varčevanjem na plečih najšibkejših prisilila, da po tridesetih letih svojo elektrarno ustavi. »Težko je gledati, kako turbina stoji, jaz pa plačujem elektriko ...« je razočaran. »Upokojil sem se s 40 leti in tremi meseci delovne dobe. Ves čas sem plačeval prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, prispevke za vodno skupnost in vzdrževanje grabna. Tudi elektrarna je bila zgrajena z vsemi potrebnimi dovoljenji. Spraševal sem, ali bi lahko imel le elektriko zase, kar bi je bilo odveč, pa bi jo zastonj pošiljal v omrežje ... pa pravijo, da ne gre. To je res težko razumeti.«