Turki gredo!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2015 / 12:21

Spet Turki gredo? Ne, nič ne gredo, že dolgo so tu. V Nemčiji Turki, v Franciji Alžirci, Maročani, Tunižani in drugi muslimani iz njihovih nekdanjih kolonij, v Sloveniji Bošnjaki in Albanci, ki so se k nam priselili v času Jugoslavije. Niso prišli na silo kot njihovi davni predniki, prišli so na naše povabilo v letih, ko je na vrhuncu industrijskega razvoja širom po Evropi primanjkovalo delovne sile. Z njimi se da čisto lepo živeti, čeprav prilagajanje na naše kulturno in civilizacijsko okolje ni ravno njihova odlika. Imajo pač svojo kulturo in pri njej vztrajajo. V Franciji, kjer jih je največ, so sociologi ugotovili, da se začno večje težave pojavljati šele, kadar njihovo število v nekem okolju preseže deset odstotkov celotne populacije. Pa ne gre za to, na te reči smo se že navadili, a zdaj so izbruhnile nove, večje težave in nevarnosti.

Prva je ta, ki je minuli teden napočila v Parizu. Pokazalo se je, da se v miroljubni večini državljanov muslimanskega porekla skriva tudi peta kolona islamskih skrajnežev. In ti so zmožni najhujših terorističnih dejanj. Islamska država v Siriji in Iraku jih bo gotovo izurila še veliko in jih poslala nazaj v Evropo. Najbolj nevarni so namreč »naši«, državljani EU, ki se kot prostovoljci pridružijo islamskim skrajnežem na kriznih žariščih, se izurijo v bojnih veščinah in nato vrnejo v evropsko okolje. Varnostne sile bodo večino pravočasno odkrile, vseh gotovo ne. Tudi pariški morilci med sosedi pred svojimi zločinskimi dejanji niso bili prepoznani kot zelo nevarni.

Drug problem je v drugi skrajnosti. Tudi ta se že kaže, najbolj izrazito v Nemčiji, v skrajni desničarski organizaciji Pegida. Ljudska modrost že dolgo ve, da sta za »šundr« potrebna dva in oba sta že tu. Spodbudni so odzivi na obe skrajnosti. Takšne množične in prepričljive manifestacije, kakršna je bila v nedeljo v Parizu, v mestu, ki je sicer vajeno vseh mogočih zborovanj, še ni bilo. Tudi zborovanje proti Pegidi v Dresdnu je pokazalo, da večina Nemcev neonacistične drže ne odobrava.

Tretji problem je v tem, da bo obramba svobode v Evropi vodila k omejevanju prav te – svobode. Varnos­tne sile bodo gotovo uvedle vse mogoče ukrepe, da bi zavarovale državljane EU, našo lastnino in demokracijo. Ameriške izkušnje po enajstem septembru pa učijo tudi, da varnostni ukrepi ne zadenejo le možnih nevarnih prišlekov, ampak tudi vse nas. Kontrola na šengenskih mejah in še posebej na letališčih bo še hujša, a ne bo zadostovala. Bolj nadzorovani bomo vsi, ne le tisti, pred katerimi nas želijo obvarovati. Pred­vsem pa, kot že rečeno: najbolj nevarni niso tisti, ki šele prihajajo, še bolj nevarni so ti, ki so že tu, a jih ne zaznavamo kot nevarne.

Znašli smo se pred novimi izzivi. Po eni strani moramo ohraniti in še okrepiti strpnost do vseh drugačnih v našem družbenem okolju in med te sodijo tudi sodržavljani islamske kulture. Hkrati moramo biti bolj budni in oprezni do vseh, ki bi lahko bili nevarni, ne le varnostne službe, tudi državljani sami. Naši predniki so se pred Turki zatekli v cerkve in utrjene tabore ali zbežali. Turška nevarnost je prišla kot huda ura, a je kmalu tudi odšla. Zdaj je drugače: nevarnost islamskega terorizma je permanentna in pred njo se pravzaprav ni mogoče skriti in ne zbežati. Skrivati se in bežati pa se tudi ne sme. Živeti bomo morali tako, kot je naročal že tovariš Tito: Delajmo, kot da bo sto let mir, in se pripravljajmo, kot da bo že jutri vojna. Druge možnosti sploh ni. Tako nam Bog pomagaj!